Peti verz

KOMENTAR: Ravnati moramo po pameti in si previdno izbrati prave bhakte, s katerimi si bomo izkazovali ljubezen na šest načinov, ki smo jih opisali v prejšnjem verzu. Śrīla Rūpa Gosvāmī nam svetuje, naj se z vaiṣṇavami družimo skladno z njihovim položajem. V tem verzu pojasnjuje, kako naj se vedemo do treh vrst bhakt – kaniṣṭha-adhikārījev, madhyama-adhikārījev in uttama-adhikārījev. Kaniṣṭha-adhikārī je začetnik, ki ga je duhovni učitelj posvetil v hari-nāmo in se trudi peti Kṛṣṇovo sveto ime. V mislih ga moramo spoštovati kot kaniṣṭha-vaiṣṇavo. Madhyama-adhikārīja, ki je na srednji stopnji vdanega služenja, je učitelj duhovno posvetil in ga popolnoma zaposlil z ljubečim transcendentalnim služenjem Gospodu. Uttama-adhikārī oziroma najvišji bhakta pa je zelo napreden v vdanem služenju. Nikogar noče blatiti, ima čisto srce in se popolnoma zaveda Kṛṣṇe. Po besedah Śrīla Rūpe Gosvāmīja je najbolje, da se družimo s takim popolnim vaiṣṇavo oziroma mahā-bhāgavato in mu služimo.

Ne smemo ostati kaniṣṭha-adhikārīji, ki so na najnižji stopnji vdanega služenja in jih zanima samo tempeljsko čaščenje Božanstev. Take bhakte opisuje enajsti spev Śrīmad-Bhāgavatama (11.2.47):

»Kdor zelo vdano časti Božanstvo v templju, vendar se ne zna pravilno vesti do bhakt ali drugih ljudi, je prākṛta-bhakta oziroma kaniṣṭha-adhikārī.«

S te stopnje se moramo dvigniti na raven madhyama-adhikārīja. Śrīmad-Bhāgavatam (11.2.46) ga opisuje takole:

»Madhyama-adhikārī je bhakta, ki časti Vsevišnjega Gospoda kot najvišji predmet ljubezni, prijateljuje z Njegovimi bhaktami, je usmiljen do nevednih in se izogiba tistih, ki so po naravi nevoščljivi.«

To je pravo vdano služenje Kṛṣṇi in drugim živim bitjem. Śrīla Rūpa Gosvāmī nam v tem verzu svetuje, kako naj se vedemo do različnih bhakt. Iz izkušenj vemo, da obstajajo taki in drugačni vaiṣṇave. Prākṛta-sahajiye po navadi pojejo mahā-mantro Hare Kṛṣṇa, vendar so navezani na ženske, denar in opojna sredstva. Čeprav pojejo Gospodovo sveto ime, še niso primerno očiščeni. Prav je, da jih spoštujemo, ne smemo pa se družiti z njimi. Naklonjeni moramo biti nedolžnim ljudem, ki jih je zavedla slaba družba, če si resnično želijo pravih napotkov čistih bhakt. Začetnikom, ki jih je že posvetil verodostojni duhovni učitelj in zelo resno izpolnjujejo njegova navodila, pa se moramo spoštljivo priklanjati.

Gibanje za zavest Kṛṣṇe daje priložnost vsakomur, ne glede na družbeni položaj, prepričanje ali barvo kože. Vse vabimo, da se nam pridružijo, z nami jedo prasādo in poslušajo o Kṛṣṇi. Vsakogar, ki se resno zanima za zavest Kṛṣṇe in želi biti posvečen, sprejmemo za učenca v petju Gospodovega svetega imena. Ko pa je novinec posvečen in po napotkih duhovnega učitelja vdano služi Kṛṣṇi, ga moramo takoj šteti za verodostojnega vaiṣṇavo in se mu priklanjati. Med številnimi takimi vaiṣṇavami le malokdo zelo resno služi Gospodu, se dosledno drži vseh predpisanih načel, izgovarja predpisano število krogov mahā-mantre z japa-mālo in nenehno razmišlja, kako bi razširil gibanje za zavest Kṛṣṇe. Takšen vaiṣṇava velja za uttama-adhikārīja, zelo naprednega bhakto, in njegove družbe si moramo vedno želeti.

Postopek, s katerim se bhakta naveže na Kṛṣṇo, je opisan v Caitanya-caritāmṛti (Antya 4.192):

»Kṛṣṇa sprejme bhakto za Sebi enakega, ko Mu ta začne ob posvetitvi popolnoma predano služiti.«

Śrīla Jīva Gosvāmī je dīkṣo oziroma duhovno posvetitev pojasnil v Bhakti-sandarbhi (283):

»Po zaslugi dīkṣe nam želja po materialnem uživanju postopoma splahni in se vse bolj posvečamo duhovnosti.«

Videli smo veliko takih primerov, še posebej v Evropi in Ameriki. Številni učenci, ki pridejo k nam iz bogatih in uglednih družin, hitro izgubijo željo po materialnem uživanju in postanejo čisto zavzeti za duhovno življenje. Čeprav so iz zelo premožnih družin, marsikdo sprejme ne ravno udobne življenjske razmere. Za Kṛṣṇo so res pripravljeni prenašati kakršne koli okoliščine, samo da lahko živijo v templju in se družijo z vaiṣṇavami. Kdor je tako ravnodušen do materialnega uživanja, je zrel za to, da ga duhovni učitelj posveti. Śrīmad-Bhāgavatam (6.1.13) za duhovni napredek predpisuje: tapasā brahmacaryeṇa śamena ca damena ca. »Kdor resno misli glede dīkṣe, mora biti pripravljen živeti asketsko in v celibatu ter obvladovati telo in um.« Če to sprejme in si želi duhovnega razsvetljenja (divyaṁ jñānam), je primeren za posvetitev. Divyaṁ jñānam pravzaprav pomeni tad-vijñāna oziroma znanje o Vsevišnjem. Tad-vijñānārthaṁ sa gurum evābhigacchet – tisti, ki ga zanimajo duhovne teme o Absolutni Resnici, mora biti posvečen. Za dīkṣo se mora obrniti na duhovnega učitelja. Śrīmad-Bhāgavatam (11.3.21) predpisuje tudi: tasmād guruṁ prapadyeta jijñāsuḥ śreya uttamam. »Kdor se resno zanima za duhovno znanost o Absolutni Resnici, se mora predati duhovnemu učitelju.«

Ne bi smeli sprejeti vodstva duhovnega učitelja, če ne nameravamo upoštevati njegovih napotkov. Pa tudi zato ne, ker imamo duhovnost za modno muho in bi se radi postavljali pred drugimi. Moramo biti jijñāsu, kar pomeni, da se hočemo zelo vedoželjno učiti od verodostojnega duhovnega učitelja. Vsa naša vprašanja pa se morajo strogo nanašati na duhovno znanost (jijñāsuḥ śreya uttamam). Beseda uttamam označuje tisto, kar je nad materialnim znanjem. Tama pomeni temo materialnega sveta, ut pa transcendentalno. Ljudem so po navadi zelo pri srcu posvetne teme, kogar pa to mine in se zanima samo še za duhovnost, je zares primeren za posvetitev. Tistega, ki ga verodostojni duhovni učitelj potem res posveti in ki resno služi Gospodu, moramo imeti za madhyama-adhikārīja.

Petje in mantranje Kṛṣṇovih svetih imen je tako vzvišeno, da s skrbnim izogibanjem desetim žalitvam pri izgovarjanju mahā-mantre Hare Kṛṣṇa postopoma gotovo dosežemo stopnjo razumevanja, da se Gospod in Njegovo sveto ime ne razlikujeta. Bhakte začetniki bi morali zelo ceniti vsakogar, ki je prišel do tega spoznanja. Vedeti moramo, da zagotovo ne bomo napredovali v zavedanju Kṛṣṇe, če bomo Njegovo ime peli žaljivo. Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya 22.69) pravi:

»Kdor ima šibko vero, je začetnik, vendar se bo s postopnim napredovanjem po duhovni poti dvignil na raven prvorazrednega bhakte.« Vsakdo začne vdano služiti Kṛṣṇi na začetni stopnji, če pa pravilno mantra predpisano število krogov harināme, se korak za korakom približuje najvišji ravni uttama-adhikārīja. Gibanje za zavest Kṛṣṇe predpisuje šestnajst krogov mahā-mantre z japa-mālo na dan, saj zahodnjaki med mantranjem ne morejo biti dolgo zbrani. Zato smo predpisali najmanjše število krogov. Sicer pa je Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura večkrat rekel, da tisti, ki vsakodnevno ne mantra vsaj štiriinšestdesetih krogov (sto tisoč imen) z japa-mālo, velja za duhovno padlega (patita). Po njegovem merilu smo to tako rekoč vsi, ker pa poskušamo zelo resno in iskreno služiti Vsevišnjemu Gospodu, lahko pričakujemo milost Gospoda Śrī Caitanye Mahāprabhuja, ki slovi kot patita-pāvana, odrešitelj padlih duš.

Śrī Caitanya Mahāprabhu je Svojemu velikemu bhakti Śrīla Satyarāji Khānu na vprašanje, kako lahko prepozna vaiṣṇavo, odgovoril:

»Če slišimo, da kdo vsaj enkrat izgovori besedo Kṛṣṇa, ga moramo imeti za najboljšega med navadnimi ljudmi.« (Caitanya-caritāmṛta, Madhya 15.106) Potem pa je nadaljeval:

»Tistega, ki ga zanima petje Kṛṣṇovega svetega imena oziroma ga je zaradi rednega petja vzljubil, moramo priznati za vaiṣṇavo in ga ceniti vsaj v mislih.« (Caitanya-caritāmṛta, Madhya 15.111) Našega prijatelja, znanega angleškega glasbenika, je pritegnilo petje Kṛṣṇovega svetega imena in ga je celo v svojih pesmih večkrat omenil. Ta gospod se priklanja Kṛṣṇovim slikam, ki jih ima doma, in tudi oznanjevalcem zavesti Kṛṣṇe. V vseh pogledih zelo ceni Kṛṣṇovo ime in Njegova dejanja, zato ga brez zadržkov spoštujemo, saj res vidimo, da polagoma napreduje v zavedanju Kṛṣṇe. Vsem takim ljudem bi morali izkazovati spoštovanje. Povzamemo lahko, da morajo vaiṣṇave ceniti vsakogar, ki se z rednim petjem svetega imena trudi vse bolj zavedati Kṛṣṇe. Po drugi strani pa smo videli, kako so nekateri naši sodobniki, ki naj bi bili veliki pridigarji, postopoma zdrsnili v materialno pojmovanje življenja, ker niso peli Gospodovega svetega imena.

Gospod Caitanya Mahāprabhu je med poučevanjem Sanātane Gosvāmīja vdano služenje Kṛṣṇi razdelil na tri vrste.

»Kdor ne pozna dobro sklepov śāster, vendar je razvil trdno vero v petje mahā-mantre Hare Kṛṣṇa in po predpisanem postopku odločno vdano služi Kṛṣṇi, velja za madhyama-adhikārīja. To je velik srečnež.« (Caitanya-caritāmṛta, Madhya 22.67) Madhyama-adhikārī je śraddhāvān, človek z neomajno vero, in lahko resnično napreduje v vdanem služenju. V Caitanya-caritāmṛti (Madhya 22.64) piše:

»Bhakta sodi na začetno, srednjo ali najvišjo raven vdanega služenja glede na to, koliko ima razvito śraddho (vero).« Caitanya-caritāmṛta (Madhya 22.62) pravi tudi:

»Če na duhovni ravni služimo Kṛṣṇi, samodejno opravljamo tudi vse druge dejavnosti. Taki trdni veri, ki je ugodna za vdano služenje, pravimo śraddhā.« Śraddhā je začetek zavedanja Kṛṣṇe. Vera pomeni trdno vero. V Bhagavad-gīti so avtoritativna navodila za verne ljudi. Vse Kṛṣṇove besede moramo sprejeti takšne, kakršne so, brez prikrojevanja. Tako je Arjuna sprejel Bhagavad-gīto. Potem ko jo je slišal, je rekel: sarvam etad ṛtaṁ manye yan māṁ vadasi keśava. »O Kṛṣṇa, vse, kar si mi povedal, v celoti sprejemam kot resnico.« (Bg. 10.14)

Tako moramo razumeti Bhagavad-gīto, temu pravimo śraddhā. Ne smemo si je svojevoljno razlagati in sprejeti le enega dela, drugega pa zavreči. To ni śraddhā. Śraddhā pomeni, da v celoti sprejmemo napotke Bhagavad-gīte, še posebej zadnjega: sarva-dharmān parityajya mām ekaṁ śaraṇaṁ vraja. »Opusti vse vrste religije in se samo predaj Meni.« (Bg. 18.66) Trdna vera v to navodilo je temelj našega duhovnega napredka.

Tisti, ki se popolnoma posvetijo petju mahā-mantre Hare Kṛṣṇa, postopoma spoznajo svojo duhovno naravo. Če te mantre ne pojemo z vero, se nam Kṛṣṇa ne razodene: sevonmukhe hi jihvādau svayam eva sphuraty adaḥ. Vsevišnje Božanske Osebnosti ne moremo spoznati umetno. Gospodu moramo služiti z vero, in sicer najprej z jezikom (sevonmukhe hi jihvādau). To pomeni, da moramo ves čas peti le sveto ime in nič drugega ter jesti samo kṛṣṇa-prasādo in ničesar drugega. Vsevišnji Gospod se razodene tistim bhaktam, ki se tega zvesto držijo.

Kdor spozna, da je Kṛṣṇov večni služabnik, izgubi zanimanje za vse, razen za služenje Njemu. Nenehno misli na Kṛṣṇo in išče načine za razširjanje Njegovega svetega imena, saj se zaveda, da je njegova edina naloga širiti gibanje za zavest Kṛṣṇe po vsem svetu. Takega človeka moramo priznati za uttama-adhikārīja in se takoj začeti družiti z njim na šest omenjenih načinov (dadāti pratigṛhṇāti in tako naprej). Naprednega vaiṣṇavo, uttama-adhikārīja, moramo res sprejeti za duhovnega učitelja. Na voljo bi mu morali dati vse, kar imamo, tako je namreč pravilo. Še posebej brahmacārī bi moral prositi miloščino in jo potem izročiti duhovnemu učitelju. Ne bi pa smeli posnemati vedenja naprednega bhakte oziroma mahā-bhāgavate, če nismo samospoznani, saj bomo tako sčasoma duhovno nazadovali.

Śrīla Rūpa Gosvāmī v tem verzu svetuje bhakti, naj bo dovolj moder, da bo lahko ločil med kaniṣṭha-adhikārījem, madhyama-adhikārījem in uttama-adhikārījem. Zavedati se mora tudi svojega položaja in ne sme posnemati bhakt na višji ravni. Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura je nakazal, da vaiṣṇavo uttama-adhikārīja lahko prepoznamo po tem, da je zmožen veliko padlih duš spreobrniti v vaiṣṇave. Kdor ni dosegel ravni uttama-adhikārīja, ne bi smel postati duhovni učitelj. Vaiṣṇava, ki je na začetni ali srednji stopnji, ima tudi lahko učence, vendar morajo biti na isti ravni kot on.

Vedeti pa moramo, da pod njegovim pomanjkljivim vodstvom ne morejo prav uspešno napredovati proti končnemu življenjskemu cilju. Zato morajo biti učenci previdni in si za duhovnega učitelja izbrati uttama-adhikārīja.