Sedmi verz

KOMENTAR: Sveto ime Gospoda Kṛṣṇe, Njegove lastnosti, zabave in vse drugo imajo naravo absolutne resnice, lepote in blaženosti. Sami po sebi so zelo sladki, tako kot kandis, ki je všeč vsakomur. Nevednost pa je kot zlatenica, ki jo povzroči moten odtok žolča. Zlatenični bolnik ne more uživati v okusu sladkorja. Ravno nasprotno, sladke jedi se mu zdijo zelo grenke. Tako nam tudi avidyā (nevednost) preprečuje okušanje Kṛṣṇovih duhovno sladkih imen, lastnosti, podob in zabav. Če pa se bomo kljub tej bolezni zelo pozorno posvetili razvijanju zavesti Kṛṣṇe, tako da bomo peli sveto ime in poslušali o Kṛṣṇovih duhovnih zabavah, se bo naša nevednost razpršila in bomo lahko okušali sladkost Njegove duhovne narave in vsega drugega, kar je povezano z Njim. Tako duhovno ozdravitev lahko dosežemo le z rednim razvijanjem zavesti Kṛṣṇe.

Ljudje, ki v materialnem svetu raje živijo posvetno kot pa zavestno Kṛṣṇe, veljajo za bolne. Za živo bitje je naravno, da je Kṛṣṇov večni služabnik (jīvera ’svarūpa’ haya – kṛṣṇera ’nitya-dāsa’). Ko pa zaradi privlačnosti do Kṛṣṇove zunanje energije māye pozabi Nanj, ni več v zdravem stanju. Svet māye je durāśraya, kar pomeni lažno oziroma slabo zavetje. Kdor zaupa v durāśrayo, je v brezupnem položaju. V materialnem svetu bi vsi radi našli srečo, vendar zaradi nevednosti kljub neštetim neuspelim posvetnim poskusom ne razumejo svojih napak in jih poskušajo popraviti z novimi napakami. To je boj za obstanek v materialnem svetu. Ko pa ljudem v takem položaju svetujemo, naj stopijo na pot zavesti Kṛṣṇe in postanejo srečni, ne sprejmejo naših napotkov.

Gibanje za zavest Kṛṣṇe širimo po vsem svetu samo zato, da bi ljudi ozdravili te velike nevednosti. Množice zavajajo slepi družbeni voditelji – politiki, filozofi in znanstveniki. Slepi so, ker se ne zavedajo Kṛṣṇe. Bhagavad-gītā pravi, da so grešni ničvredneži in najnižji med ljudmi, saj jih je brezbožno življenje oropalo vsega pravega znanja.

»Tisti brezbožniki, ki so skrajno neumni, ki so najnižji med ljudmi, ki jim je iluzija ukradla znanje in ki imajo ateistično demonsko naravo, se Mi ne predajo.« (Bhagavad-gītā, 7.15)

Taki ljudje se nikoli ne predajo Kṛṣṇi in nasprotujejo tistim, ki se hočejo zateči k Njemu. Ko takšni brezbožniki postanejo družbeni voditelji, je celotno ozračje nasičeno z nevednostjo. Ljudje v takem stanju niso ravno navdušeni nad gibanjem za zavest Kṛṣṇe, tako kot zlatenični bolniki ne uživajo v okusu sladkorja. Vedeti pa moramo, da je sladkor edino pravo zdravilo za zlatenico. Edino zdravilo, ki lahko pomaga zmedenemu sodobnemu človeštvu in svet spravi na pravi tir, pa je zavedanje Kṛṣṇe, petje Gospodovega svetega imena – Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Čeprav bolnikov z materialno boleznijo zavest Kṛṣṇe morda ne mika najbolj, jim Śrīla Rūpa Gosvāmī vseeno svetuje, naj se ji pozorno posvetijo, če hočejo ozdraveti. Zdravljenje človeka, ki je pod vplivom materije, se začne s petjem Gospodovega svetega imena, mahā-mantre Hare Kṛṣṇa, saj se s tem osvobodi vseh zmotnih predstav (ceto-darpaṇa-mārjanam). Avidyā je temelj ahaṅkāre oziroma lažnega jaza v srcu in pomeni, da ne razumemo svoje duhovne narave.

Resnično bolezen nosimo v srcu. Ko pa očistimo um in zavest, postanemo odporni proti materialni bolezni. Da bi iz misli in srca pregnali vse zgrešene predstave, moramo peti mahā-mantro Hare Kṛṣṇa. To je preprosto in koristno. S petjem Gospodovega svetega imena se takoj rešimo iz plamtečega ognja materialnega obstoja.

Obstajajo tri stopnje petja ali mantranja Gospodovega svetega imena: žaljivo, vse manj žaljivo in čisto petje. Začetnik mantro Hare Kṛṣṇa navadno poje žaljivo. Če se izogiba desetim osnovnim žalitvam, lahko preide na stopnjo med žaljivim in čistim petjem. Ko pa doseže raven čistega petja, se takoj osvobodi. To se imenuje bhava-mahā-dāvāgni-nirvāpanam. Takoj ko se iztrgamo iz plamtečega ognja materialnega obstoja, lahko okusimo transcendentalno življenje.

Končni sklep je, da moramo za ozdravitev od materialne bolezni peti mantro Hare Kṛṣṇa. Gibanje za zavest Kṛṣṇe je še posebej namenjeno ustvarjanju okolja, ki ljudi spodbuja k petju te mantre. Človek mora najprej imeti vero in ko jo s petjem še okrepi, lahko postane član naše skupnosti. Povsod po svetu pošiljamo skupine saṅkīrtane, in njihova izkušnja je, da mahā-mantra Hare Kṛṣṇa k nam privablja na tisoče ljudi celo na najbolj odročnih koncih sveta, kjer ničesar ne vedo o Kṛṣṇi. Ponekod ljudje začnejo posnemati bhakte, tako da si obrijejo glavo in pojejo mahā-mantro Hare Kṛṣṇa že nekaj dni potem, ko jo prvič slišijo. Morda je to le oponašanje, ampak zaželeno je oponašati kaj dobrega. Nekateri posnemovalci si sčasoma zaželijo, da bi jih posvetil duhovni učitelj in ga zaprosijo za to.

Kdor je iskren, prejme posvetitev, in ta stopnja se imenuje bhajana-kriyā. Takrat začne zares služiti Gospodu, tako da vsak dan izgovarja šestnajst krogov mahā-mantre Hare Kṛṣṇa in se vzdržuje zunajzakonske spolnosti, opojnih sredstev, uživanja mesa in iger na srečo. Z bhajana-kriyo se reši nečistega posvetnega življenja. Ne hodi več v restavracije in hotele, da bi užival tako imenovane okusne jedi iz mesa in čebule, pa tudi cigarete, čaj in kava ga ne mikajo več. Ne vzdržuje se le zunajzakonskih spolnih odnosov, temveč se spolnosti v celoti izogiba. Noče pa niti zapravljati časa z denarnim špekuliranjem ali igrami na srečo. To kaže, da se očiščuje vseh nezaželenih navad (anartha-nivṛtti). Beseda anartha pomeni nezaželene reči, ki jih človek premaga, ko se poveže z gibanjem za zavest Kṛṣṇe.

Ko se rešimo nezaželenih stvari, začnemo stanovitno služiti Kṛṣṇi. Navežemo se na vdano služenje in ob njem doživljamo zanos. To je bhāva, začetek prebujanja speče ljubezni do Boga. Tako se pogojena duša osvobodi materialnega obstoja in izgubi zanimanje za telesno pojmovanje življenja, med drugim tudi za gmotno obilje, posvetno znanje in raznovrstne zemeljske privlačnosti. Takrat lahko razume, kdo je Vsevišnji Gospod in kaj je Njegova māyā.

Bhakte, ki je na ravni bhāve, māyā ne more vznemiriti, saj pozna njeno pravo vlogo. Zavest Kṛṣṇe in māyā, pozaba Kṛṣṇe, stojita druga ob drugi kot svetloba in senca. Kdor je v senci, ne more uživati koristi, ki jo ponuja svetloba, kdor pa je na svetlobi, ga tema sence ne more vznemiriti. Tisti, ki stopi na pot zavedanja Kṛṣṇe, se postopoma osvobodi in ostane na svetlobi. Teme se niti dotakne več ne. To potrjuje Caitanya-caritāmṛta (Madhya 22.31):

»Kṛṣṇa je kot sonce, māyā pa kot tema. Kjer sije sonce, ne more biti teme. Takoj ko začnemo razvijati zavest Kṛṣṇe, se tema iluzije – vpliv zunanje energije – razblini.«