VERZ 12
yad āditya-gataṁ tejo
jagad bhāsayate ’khilam
yac candramasi yac cāgnau
tat tejo viddhi māmakam
yat – tisti, ki; āditya-gatam – v sončni svetlobi; tejaḥ – sijaj; jagat – ves svet; bhāsayate – razsvetljuje; akhilam – popolnoma; yat – tisti, ki; candramasi – v mesecu; yat – tisti, ki; ca – tudi; agnau – v ognju; tat – ta; tejaḥ – sijaj; viddhi – vedi; māmakam – iz Mene.
Sijaj sonca, ki razpršuje temo vsega sveta, prihaja od Mene. Jaz sem tudi vir svetlobe meseca in ognja.
Nevedni ne morejo razumeti, kako deluje svet, ki jih obkroža. Kdor razume Gospodove besede v tem verzu, pa si lahko začne pridobivati znanje. Vsi smo že videli sonce, mesec, ogenj in električno svetilko. Vedeti moramo le, da je vir njihove svetlobe Vsevišnja Božanska Osebnost. To razumevanje je začetna stopnja zavesti Kṛṣṇe in pogojeni duši v materialnem svetu omogoča, da znatno napreduje v duhovnem življenju. Živa bitja so po naravi sestavni delci Vsevišnjega Gospoda, ki jim v tem verzu kaže pot, po kateri se lahko vrnejo domov, k Bogu.
Iz tega verza je razvidno, da sonce razsvetljuje ves univerzum. Obstaja mnogo univerzumov ter mnogo sonc in mesecev, toda v vsakem univerzumu je le eno sonce. Iz Bhagavad-gīte (10.21) izvemo, da je mesec ena od zvezd (nakṣatrāṇām ahaṁ śaśī). Izvor sončne svetlobe je duhovni sijaj, ki se v duhovnem nebu širi iz Vsevišnjega Gospoda. Ko vzide sonce, postanejo ljudje dejavni. Prižgejo ogenj in si na njem pripravijo hrano, z njim poženejo stroje v tovarnah itd. V pomoč jim je pri številnih opravilih. Mesečina pa hrani rastlinje. Sončni vzhod, ogenj in mesečina tako prinašajo živim bitjem veliko zadovoljstvo. Brez njih ne more živeti nihče. Kdor razume, da je vir svetlobe sonca, meseca in ognja Vsevišnja Božanska Osebnost, Kṛṣṇa, začne obujati svojo zavest Kṛṣṇe. Tak človek zlahka spozna, da živi po milosti Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti. Brez Gospodove milosti ne bi bilo ne sonca, ne meseca, ne ognja, brez katerih ni mogoče živeti. To je nekaj misli, ki lahko v pogojeni duši prebudijo zavest Kṛṣṇe.