Prva mantra

Vedsko znanje je nezmotljivo, saj sestopa po popolnem nasledstvu duhovnih učiteljev in učencev, začenši s samim Gospodom. Vir vedskega znanja je božanski, saj je njegovo prvo besedo izgovoril sam Gospod. Božje besede imenujemo apauruṣeya, kar pomeni, da jih ni izrekel navaden smrtnik. Živo bitje materialnega sveta ima štiri pomanjkljivosti: (1) zagotovo dela napake, (2) je zaslepljeno, (3) nagnjeno je k varanju in (4) ima nepopolna čutila. Nihče s takimi lastnostmi ne more podati popolnega znanja. Ved ne more ustvariti nepopolno bitje. Gospod je vedsko znanje izvorno razodel v srcu Brahme, prvoustvarjenega živega bitja, ta pa ga je prenesel svojim sinovom in učencem, ki so ga skozi zgodovino prenašali naprej.

   Gospod je pūrṇam, vsepopoln, zato nikakor ne more biti podrejen zakonom materialne narave, ki jih nadzira. Nasprotno pa zakoni narave pod upravo Gospodove energije gotovo vplivajo tako na živa bitja kot nežive predmete. Īśopaniṣad je del Yajur Vede, zato govori tudi o lastništvu vsega v vesolju.

    Sedmo poglavje Bhagavad-gīte (7.4–5), ki govori o parā in aparā prakṛti, potrjuje Gospodovo lastništvo nad vsem v vesolju. Naravni elementi – zemlja, voda, ogenj, eter, um, razum in lažni jaz – pripadajo Gospodovi nižji, materialni energiji (aparā prakṛti), medtem ko so živa bitja, organska energija, Njegova višja energija (parā prakṛti). Obe prakṛti oziroma energiji izvirata iz Gospoda, ki končno nadzoruje vse, kar obstaja. Vse v vesolju je bodisi del parā ali aparā prakṛti, zato vse pripada Vrhovnemu Bitju.

   Ker je Vrhovno Bitje, Absolutna Božanska Osebnost, popolno, vse upravlja s popolnim razumom s pomočjo Svojih raznih energij. Pogosto Ga primerjamo z ognjem, vse organsko in anorgansko pa z njegovo svetlobo in toploto. Gospod razodeva Svojo energijo na različne načine, kakor ogenj širi svojo v obliki svetlobe in toplote. Tako ostaja najvišji nadzornik, vzdrževalec in usmerjevalec vsega. Je lastnik vseh energij, poznavalec vsega in vsakogaršnji dobrotnik. Je poln nepojmljivega bogastva, moči, slave, lepote, znanja in nenavezanosti.

   Zato bi morali biti dovolj razumni in se zavedati, da razen Gospoda nihče ni lastnik ničesar. Sprejeti bi morali le tisto, kar nam odmeri Gospod. Krava, na primer, daje mleko, ki ga sama ne pije. Prehranjuje se s travo in senom, njeno mleko pa je namenjeno za hrano ljudem. Tako je uredil Gospod. Zato bi Mu morali biti hvaležni za vse, kar nam je dobrotljivo odmeril, in se ves čas zavedati, komu naša lastnina pravzaprav pripada.

   Vzemimo na primer svoje domovanje, ki je narejeno iz zemlje, lesa, kamna, železa, betona in številnih drugih snovi. Če razmišljamo v skladu s Śrī Īśopaniṣad, se moramo zavedati, da sami ne moremo proizvesti teh gradbenih materialov. S svojim delom jih lahko le združujemo in preoblikujemo. Delavec si ne more lastiti stvari samo zato, ker jih je s trudom proizvedel.

   V sodobni družbi se delavci in kapitalisti nenehno ostro prepirajo. Sprli so se tudi na mednarodni ravni, zato ogrožajo ves svet. Ljudje se gledajo s sovraštvom ter renčijo in pihajo kakor psi in mačke. Śrī Īśopaniṣad ne more svetovati mačkam in psom, lahko pa po verodostojnih ācāryah (svetih učiteljih) ljudem oznanja Gospodov nauk. Človeštvo bi moralo sprejeti vedsko modrost Śrī Īśopaniṣad in se ne bi smelo prepirati o lastništvu nad materialnimi stvarmi. Zadovoljni bi morali biti s pravicami, ki smo jih dobili po Gospodovi milosti. Če si bodo komunisti, kapitalisti ali katera koli druga skupina ljudi lastili naravne vire, ki v celoti pripadajo Gospodu, ne bo miru. Kapitalisti ne morejo ustaviti komunistov samo s političnim manevriranjem, komunisti pa ne bodo premagali kapitalistov z bojevanjem za ukradeni kos kruha. Če ne uvidijo, da vse pripada Vsevišnji Božanski Osebnosti, je ukradeno vse, kar trdijo, da je njihovo, in bodo kaznovani po zakonih narave. Tako komunisti kot kapitalisti imajo atomske bombe, ki bodo zagotovo uničile obe strani, če ne bosta sprejeli, da vse pripada Vsevišnjemu Gospodu. Oboji bi se morali držati navodil Śrī Īśopaniṣad, da bi lahko rešili sebe in svetu prinesli mir.

   Ljudje ne obstajamo zato, da bi se prepirali kot mačke in psi. Biti bi morali dovolj modri, da bi spoznali smisel človeškega življenja. Vedski spisi so namenjeni ljudem, ne pa mačkam in psom. Ti brez greha pobijajo druge živali za hrano, če pa človek ubije žival, da bi zadovoljil svojo slo po okušanju mesa, je odgovoren za kršenje naravnih zakonov in je zato kaznovan.

   Živali ne morejo živeti po človeških merilih. Tiger ne more jesti riža ali pšenice niti piti kravjega mleka, saj je njegova hrana živalsko meso. Med številnimi vrstami živali so nekatere rastlinojede, druge mesojede, nobena pa ne krši naravnih zakonov, ki jih je Gospod postavil po Svoji volji. Živali, kot so sesalci, ptice, plazilci in druge nižje vrste, se dosledno držijo naravnih zakonov, zato zanje greh ne obstaja, prav tako pa jim niso namenjena vedska navodila. Samo ljudje smo odgovorni za svoje življenje.

   Zmotno je misliti, da se lahko kršenju naravnih zakonov izognemo samo z vegetarijanstvom. Tudi rastline so živa bitja in po naravnem zakonu je eno bitje hrana drugemu, naloga ljudi pa je spoznati Vsevišnjega Gospoda. Zato na svoje dosledno vegetarijanstvo ne bi smeli biti ponosni. Živali nimajo dovolj razvite zavesti, da bi lahko spoznale Gospoda, človek pa je dovolj razumen, da lahko sprejme nauk vedskih spisov, tako spozna delovanje naravnih zakonov in ima od tega korist. Kdor se ne zmeni za navodila vedskih spisov, živi zelo tvegano. Ljudje bi torej morali sprejeti oblast Vsevišnjega Gospoda in postati Njegovi vdani služabniki oziroma bhakte. Vse bi morali uporabiti v služenju Gospodu in jesti le ostanke Gospodu darovane hrane. Le tako bomo lahko pravilno izpolnjevali svojo dolžnost. V Bhagavad-gīti (9.26) Gospod neposredno pravi, da sprejme vegetarijansko hrano iz rok čistega bhakte. Zato ne bi smeli postati samo dosledni vegetarijanci, temveč tudi Gospodovi bhakte, darovati bi Mu morali vso hrano in jesti prasādam oziroma Gospodovo milost. Samo če delujemo na ta način, lahko pravilno izpolnjujemo dolžnosti, ki jih prinaša človeško življenje. Tisti, ki ne darujejo hrane Gospodu, jedo samo greh, zato trpijo na številne načine (Bhagavad-gītā 3.13).

   Namerna nepokorščina naravnim zakonom, zaradi katere se ne zmenimo za Gospodovo lastnino, je vir greha. Upiranje tem zakonom in Gospodovemu ukazu človeka uniči. Gospod pa zagotovo sprejme razumnega človeka, ki pozna naravne zakone in ni pod vplivom nepotrebne navezanosti in odbojnosti ter se zato usposobi, da se vrne k Bogu v svoj večni dom.