Dvanajsta mantra

Sanskrtska beseda asambhūti se nanaša na tiste, ki ne morejo obstajati neodvisno. Sambhūti je Gospod, Vsevišnja Božanska Osebnost, ki je popolnoma neodvisen od česar koli. V Bhagavad-gīti (10.2) Absolutna Božanska Osebnost Śrī Kṛṣṇa pravi:

»Niti množice polbogov niti veliki modreci ne poznajo Mojega izvora in veličastja, kajti Jaz sem v vsakem pogledu vir tako polbogov kakor modrecev.« Kṛṣṇa je torej vir moči polbogov, velikih modrecev in mistikov. Čeprav so ti zelo mogočni, je njihova moč omejena, zato ne morejo razumeti, kako se lahko Kṛṣṇa po Svoji notranji energiji pojavi v človeški podobi.

   Številni filozofi in veliki ṛṣiji ali mistiki skušajo s svojim neznatnim razumom razločevati med Absolutom in relativnim. S tem se lahko dokopljejo le do nikalne predstave o Absolutu, o Njem samem pa ne morejo spoznati ničesar. Opredeljevanje Absoluta samo z zanikanjem ni popolno. Človeka vodi k samosvojim predstavam o Njem in ga napelje, da si Ga zamišlja kot brezobličnega in neopredeljivega. Zanikanje lastnosti je samo obrnjena predstava relativnega materialnega sveta in zato prav tako relativna. Če si Absolut predstavljamo na ta način, lahko v najboljšem primeru dosežemo brezosebni Božji sijaj, znan kot Brahman, ne moremo pa napredovati k Bhagavānu, Božanski Osebnosti.

   Taki umovalci ne vedo, da je Kṛṣṇa Absolutna Božanska Osebnost, da je brezosebni Brahman bleščeč sijaj Njegovega božanskega telesa ali da je Paramātmā (Nadduša) Njegova vseprežemajoča predstavnica. Prav tako se ne zavedajo, da ima Kṛṣṇova večna podoba duhovne lastnosti neminljive blaženosti in vednosti. Nesamostojni polbogovi in veliki modreci nepopolno sklepajo, da je Kṛṣṇa mogočen polbog in mislijo, da je sijaj Brahmana Absolutna Resnica. Kṛṣṇovi bhakte pa Ga zaradi predanosti in neskaljene vdanosti lahko spoznajo kot Absolutno Osebnost, iz katere vse izhaja. Zato temu viru vsega nenehno ljubeče služijo.

   Bhagavad-gītā (7.20, 23) pravi, da samo manj razumni zmedeni ljudje, ki jih žene močna želja po zadovoljevanju čutov, častijo polbogove za minljivo olajšanje začasnih težav. Toda živo bitje se mora v celoti rešiti materialne zapletenosti, če želi doseči trajno osvoboditev in se dvigniti na duhovno raven večne blaženosti, življenja in zavedanja. Śrī Īśopaniṣad nam zato odsvetuje čaščenje nesamostojnih polbogov za začasno rešitev naših težav, saj nam ti lahko naklonijo le minljive blagoslove. Častiti bi morali Kṛṣṇo, vseprivlačno Absolutno Božansko Osebnost, ki nas lahko popolnoma osvobodi materialne ujetosti in nas odpelje nazaj domov v Božje kraljestvo.

   V Bhagavad-gīti (7.23) piše, da gredo častilci polbogov na planete polbogov. Mesečevi častilci gredo na Mesec, Sončevi na Sonce itd. Sodobni znanstveniki se zdaj z raketami odpravljajo na Mesec, toda njihov poskus ni nekaj novega. Razumljivo je, da želijo ljudje s svojo razvito zavestjo potovati po vesolju in doseči druge planete bodisi z vesoljskimi ladjami, mističnimi močmi ali čaščenjem polbogov. Vedski spisi pravijo, da je to mogoče na katerega koli od teh treh načinov, najobičajnejši pa je čaščenje polboga, ki vlada določenemu planetu. Tako se lahko dvignemo na Mesec, Sonce ali celo Brahmaloko, najvišji planet tega vesolja. Toda vsi planeti materialnega stvarstva so začasni. Večno obstajajo samo planeti Vaikuṇṭhe, duhovnega neba, ki jim vlada sama Vsevišnja Božanska Osebnost. Kot pravi Gospod Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti (8.16):

»Vsi planeti materialnega sveta, od najvišjega do najnižjega, so mesta trpljenja, kjer se ponavljata rojstvo in smrt. Kdor doseže Moje prebivališče, o Kuntījin sin, pa se nikoli več ne rodi.«

   Śrī Īśopaniṣad nas opozarja, da ostajamo v najtemnejšem predelu vesolja, tudi če se s čaščenjem polbogov dvignemo na njihove planete. Vesolje, ki ga do polovice napolnjuje voda, kot lupina ovijajo velikanski sloji materialnih elementov; tako je podobno kokosovemu orehu. Ker je nepropustno zaprto, je v njem trda tema, zato ga morata razsvetljevati sonce in mesec. Zunaj vesolja se širi brezmejni brahmajyoti, ki ga napolnjujejo planeti Vaikuṇṭhe. Največji in najvišji planet v brahmajyotiju je Kṛṣṇaloka ali Goloka Vṛndāvana, kjer prebiva sama Vsevišnja Božanska Osebnost Śrī Kṛṣṇa. Gospod Śrī Kṛṣṇa nikoli ne zapusti Kṛṣṇaloke. Čeprav tam prebiva s Svojimi večnimi družabniki, je vseprisoten tudi v vseh materialnih in duhovnih svetovih. To smo že pojasnili v komentarju k četrti mantri. Kljub temu, da Gospod prebiva na enem mestu, je vseprisoten in je kakor sonce, ki se širi povsod, hkrati pa ne skrene iz svoje krožnice.

   Življenjskih težav ne moremo rešiti z letenjem na Mesec ali kak drug planet, ki je bodisi nad ali pod njim. Śrī Īśopaniṣad nam zato svetuje, naj uidemo iz tega temnega vesolja, pozabimo na vse cilje v njem in dosežemo bleščeče Božje kraljestvo. Obstaja veliko lažnih častilcev, ki so vero sprejeli samo iz želje po ugledu in slavi. Taki nespametni »verniki« se ne želijo rešiti tega sveta in se dvigniti v duhovno nebo. Pod pretvezo, da častijo Gospoda, želijo samo obdržati svoj položaj v materialnem svetu, brezbožniki in impersonalisti pa jih z razglašanjem ateističnega kulta vodijo v najhujšo temo. Brezbožniki neposredno zanikajo obstoj Vsevišnje Božanske Osebnosti, impersonalisti pa jih s poudarjanjem brezosebnega Gospodovega vidika podpirajo. Doslej v Śrī Īśopaniṣad še nismo naleteli na mantro, ki bi zanikala obstoj Vsevišnje Božanske Osebnosti. Ena od njih pravi, da Gospod vsakogar prehiti. Tisti, ki tekmujejo z osvajanjem planetov, so prav gotovo osebnosti – kako bi bil lahko potem Bog, ki je hitrejši od vseh, brezoseben? Brezosebno razumevanje Vsevišnjega Gospoda je le še ena od oblik nevednosti in izhaja iz nepopolnega poznavanja Absolutne Resnice.

   Nespametni lažni verniki in proizvajalci tako imenovanih Božjih inkarnacij, ki brez pomislekov kršijo vedske zapovedi, bodo morali v najtemnejši predel vesolja, saj zavajajo svoje privržence. Ti impersonalisti se nevednežem, ki ne poznajo vedske modrosti, v glavnem izdajajo za Božja utelešenja. Znanje v rokah takih nespametnih ljudi bi bilo hujše od same nevednosti. Impersonalisti niti polbogov ne častijo po navodilih svetih spisov. Ta priporočajo čaščenje polbogov v določenih okoliščinah, hkrati pa poudarjajo, da za to običajno ni potrebe. Bhagavad-gītā (7.23) jasno pravi, da sadovi čaščenja polbogov niso trajni. Ker je materialno vesolje začasno, je minljivo tudi vse, kar dosežemo v temi materialnega obstoja. Zato se moramo posvetiti iskanju pravega in večnega življenja.

   Gospod pravi, da se popolnoma osvobodimo spon rojevanja in umiranja, takoj ko Ga dosežemo z vdanim služenjem (ki je edina pot do Boga). Pot osvoboditve iz krempljev materialne energije je torej v celoti odvisna od znanja in nenavezanosti, ki si ju pridobimo s služenjem Gospodu. Lažni verniki niti nimajo znanja, še manj pa so nenavezani na materialne stvari, saj si pod okriljem človekoljubnih dejavnosti, ki jih skušajo prikazati kot izpolnjevanje verskih načel, večina želi živeti v zlatih okovih materialne pogojenosti. Z igranjem verskih čustev vdano služenje Gospodu spreminjajo v cirkuško predstavo, medtem pa se vdajajo številnim nemoralnim dejanjem. Tako se izdajajo za duhovne učitelje in Božje služabnike. Taki kršilci verskih načel ne spoštujejo verodostojnih ācārij oziroma svetih učiteljev, ki izhajajo iz strogega nasledstva duhovnih učiteljev in učencev. Ne zmenijo se za vedski predpis ācāryopāsane (»vsak bi moral častiti ācāryo«) in za Kṛṣṇovo izjavo v Bhagavad-gīti (4.2) evaṁ paramparā-prāptam, da »to znanost o Bogu prejmemo po nasledstvu duhovnih učiteljev«. Namesto tega se sami postavijo za tako imenovane ācārye, čeprav se niti ne držijo načel duhovnega nasledstva, in tako zavajajo običajne ljudi.

   Ti sleparji so družbi najnevarnejši. Ker je država ločena od vere, se izognejo kazni. Ne morejo pa uiti Božjemu zakonu, saj Gospod v Bhagavad-gīti (16.19–20) jasno pravi, da zavistne demone, preoblečene v verske pridigarje, vrže v najtemnejše predele pekla. Śrī Īśopaniṣad potrjuje, da so lažni verniki po končani epizodi duhovnega učiteljstva, ki ga samo zlorabijo za čutno zadovoljevanje, na poti v najgnusnejši kraj v vesolju.