Štirinajsta mantra

Človeška civilizacija je z navideznim znanstvenim napredkom ustvarila veliko materialnih stvari, med drugim vesoljske ladje in atomsko energijo. Kljub temu pa ji ni uspelo ustvariti okoliščin, v katerih ljudem ne bi bilo treba umreti, se spet roditi, ostareti ali trpeti v bolezni. Kadar koli pameten človek tako imenovane znanstvenike opozori na te nadloge, mu ti zvito zagotovijo, da materialna znanost napreduje in da bo človek nazadnje premagal smrt in staranje ter izkoreninil bolezni. Ti odgovori dokazujejo njihovo globoko nepoznavanje materialne narave. V snovnem svetu smo vsi podvrženi strogim zakonom materije in prehajamo skozi šest stopenj obstoja: rojstvo, rast, vzdrževanje, proizvajanje stranskih proizvodov, hiranje in smrt. Nihče, ki je v stiku z materialno naravo, se ne more dvigniti nad te zakone preobrazbe – zato v tem svetu nihče ne more živeti večno, pa naj bo polbog, človek, žival ali rastlina.

   Dolžina življenja je odvisna od življenjske vrste. Gospod Brahmā, glavno živo bitje v vesolju, živi na milijone let, neznatna klica pa le nekaj ur. Nihče v materialnem svetu pa ne more živeti večno. Vse stvari so ustvarjene v določenih okoliščinah, nekaj časa obstajajo in končno propadejo – živa bitja pa se rodijo, rastejo, se razmnožujejo, postopoma hirajo in nazadnje umrejo. Po teh zakonih bodo prej ali slej umrli celo Brahme, ki jih je v raznih vesoljih na milijone. Zato se celotno materialno stvarstvo imenuje Martyaloka, kraj smrti.

   Posvetni znanstveniki in politiki, ki ničesar ne vedo o večni duhovni naravi, bi radi dosegli, da bi ljudje postali neumrljivi na tem svetu. To je posledica nepoznavanja vedske književnosti, ki vsebuje popolno znanje, podprto z zrelo božansko izkušnjo. Na žalost dandanes ljudje nočejo sprejemati znanja iz Ved, Purāṇ in drugih svetih spisov.

   Viṣṇu Purāṇa (6.7.61) nas uči:

Božanska Osebnost Gospod Viṣṇu ima raznovrstne energije, ki so bodisi parā (višje) ali aparā (nižje). Živo bitje pripada Gospodovi višji energiji, materialna energija, v katero smo trenutno zapleteni, pa je nižja. Ta energija, ki živa bitja prekrije z nevednostjo (avidyo) in jih sili k delovanju z željo po uživanju sadov dela, omogoča materialno stvarjenje. Obstaja pa še drugi del Gospodove višje energije, ki se razlikuje tako od materialne (nižje) energije kot od živih bitij. Ta sestavlja večno in neumrljivo Božje prebivališče. To potrjuje Bhagavad-gītā (8.20):

Materialni planeti – višji, nižji in srednji, skupaj s Soncem, Mesecem in Venero – so razpršeni po vsem vesolju. Obstajajo samo toliko časa, kolikor dolgo živi Brahmā. Kljub temu so nekateri nižji planeti uničeni ob koncu Brahmovega dne in so naslednji dan spet ustvarjeni. Na višjih planetih čas teče drugače. Naše leto je enako le štiriindvajsetim uram oziroma enemu dnevu in noči na številnih višjih planetih. Štiri zemeljske dobe (satya, tretā, dvāpara in kali) trajajo na višjih planetih samo dvanajst tisoč let. Če to obdobje tisočkrat pomnožimo, dobimo Brahmov dan, enako dolgo pa traja tudi njegova noč. Brahmovi dnevi in noči sestavljajo njegove mesece in leta, živi pa sto svojih let. Po tem času je uničena celotna vesoljna pojavitev.

   Vsa živa bitja – tista, ki prebivajo na višjih planetih, kot sta Sonce in Mesec, pa tudi tista na Martyaloki (Zemlji) in nižjih planetih – se med Brahmovo nočjo potopijo v vode uničenja. Čeprav takrat živa bitja in vrste duhovno še vedno obstajajo, niso zaznavna. To stanje se imenuje avyakta. Drugo stanje avyakte nastopi ob uničenju celotnega vesolja ob koncu Brahmovega življenja. Onkraj teh dveh pa obstaja še eno nezaznavno stanje – duhovni svet. Tam je nešteto duhovnih planetov, ki obstajajo večno, tudi ob koncu Brahmovega življenja, ko so uničeni vsi planeti materialnega vesolja. Obstaja veliko materialnih vesolj in vsakemu vlada drug Brahmā, vsa vesoljna pojavitev skupaj pa obsega le četrtino Gospodove energije (ekapād-vibhūti). To je Gospodova nižja energija. Onkraj Brahmove oblasti pa je duhovna narava, imenovana tripād-vibhūti, ki je Gospodova višja energija ali parā-prakṛti in obsega tri četrtine Njegove energije.

   Gospod Śrī Kṛṣṇa je prevladujoča Božanska Osebnost duhovnega sveta, Svojega prebivališča. Bhagavad-gītā (8.22) zagotavlja, da se Mu lahko približamo le s čistim vdanim služenjem, medtem ko nam z jñāno (filozofijo), jogo (mistiko) ali karmo (delovanjem z željo po uživanju sadov svojega dela) to ne bo uspelo. Karmīji oziroma tisti, ki si želijo sadov svojega dela, se lahko dvignejo na planete Svargaloke, ki vključujejo tudi Sonce in Mesec. Jñānīji in jogiji se lahko dvignejo še više, in sicer na Maharloko, Tapoloko in Brahmaloko, ko pa se z vdanim služenjem Gospodu še bolj usposobijo, lahko vstopijo v duhovni svet, bodisi v sijaj duhovnega neba (Brahman) ali pa na planete Vaikuṇṭhe – odvisno od svoje usposobljenosti. Zagotovo pa nihče ne more doseči duhovnih planetov Vaikuṇṭhe, ne da bi se prej usposobil v vdanem služenju Gospodu.

   Naša bolezen v materialnem svetu je, da si vsi, od Brahme do mravlje, prizadevamo vladati naravi. Vse dokler ne ozdravimo, smo podvrženi menjavanju teles. Ne glede na to, ali smo v človeški, polbožji ali živalski podobi, moramo nazadnje v času dveh uničenj prenašati nezaznavno stanje – med Brahmovo nočjo ali pa ob koncu njegovega življenja. Če se nočemo več rojevati in umirati, pa tudi stareti in zbolevati, si moramo prizadevati, da bi se dvignili na duhovne planete, kjer lahko živimo večno in se družimo s Kṛṣṇo ali Njegovimi popolnimi emanacijami v podobi Nārāyaṇe. Śruti mantre potrjujejo, da Gospod Kṛṣṇa ali Njegove popolne emanacije vladajo vsakemu od teh neštetih planetov: eko vaśī sarva-gaḥ kṛṣṇa īḍyaḥ / eko 'pi san bahudhā yo 'vabhāti (Gopāla-tāpanī Upaniṣad 1.21).

   Kṛṣṇi nihče ne more gospodovati. Ker pogojene duše skušajo vladati materialni naravi, so podvržene njenim zakonom ter trpijo v ponavljajočem se rojevanju in umiranju. Gospod pride v ta svet vzpostavit verska načela, med katerimi je najosnovnejše želja po predanosti Bogu. To je Gospodovo zadnje navodilo v Bhagavad-gīti (18.66): sarva-dharmān parityajya mām ekaṁ śaraṇaṁ vraja. »Opusti vse druge poti in se predaj samo Meni.« Na žalost pa nespametni ljudje napačno razlagajo ta najpomembnejši nauk in na razne načine zavajajo množice. Ljudi nagovarjajo, naj odpirajo bolnišnice, ne spodbujajo pa jih, naj se z vdanim služenjem Gospodu izobrazijo za vstop v duhovno kraljestvo. Učijo jih, naj se posvetijo samo minljivi dobrodelnosti, ki nikoli ne more zares osrečiti živega bitja. Ustanavljajo vrsto javnih in pol-vladnih organizacij za reševanje uničujočih posledic naravnih nesreč, ne vedo pa, kako nepremagljivo naravo pomiriti. Številne razglašajo za velike poznavalce Bhagavad-gīte, toda ti ne poznajo njenega sporočila, kako pomiriti mogočno materialno naravo. To je mogoče doseči le z obuditvijo zavedanja Boga, kar Bhagavad-gītā (7.14) posebej poudarja.

   Śrī Īśopaniṣad nas v tej mantri uči, da moramo popolnoma poznati tako sambhūti (Božansko Osebnost) kot vināśo (začasni pojavni svet). Če poznamo samo slednjega, se ne moremo rešiti, saj se bomo po naravnem toku slej ko prej soočili z uničenjem (ahany ahani bhūtāni gacchantīha yamālayam). Temu se ne moremo izogniti niti z odpiranjem bolnišnic. Rešimo se lahko samo s popolnim znanjem o večnem življenju, polnem blaženosti in zavedanja. Celoten vedski sistem je namenjen izobraževanju ljudi o tem, kako usvojiti umetnost večnega življenja. Ljudi pogosto zavedejo minljive privlačnosti, ki temeljijo na zadovoljevanju čutov, ne zavedajo pa se, da zaradi zavajajočega služenja čutom človek nazaduje.

   Sebe in soljudi moramo zato reševati na pravilen način. O resnici ne moremo razpredati, ali nam je ljuba ali ne. Ta preprosto obstaja. Če se hočemo rešiti ponavljajočih se rojstev in smrti, se moramo nujno in brez polovičarstva posvetiti vdanemu služenju Gospodu.