Tretja mantra

Ljudje se razlikujemo od živali po tem, da imamo veliko odgovornost. Tisti, ki se je zavedajo in delujejo odgovorno, se imenujejo sure (božanski), tisti, ki jo zanemarjajo ali o njej nič ne vedo, pa se imenujejo asure (demoni). V vsem vesolju obstajata samo ti dve vrsti ljudi. V Ṛg Vedi piše, da so sure zmeraj usmerjeni k lotosovim stopalom Vsevišnjega Gospoda Viṣṇuja in delujejo skladno z Njegovo voljo. Njihova pot je svetla kot sonce.

   Pameten človek bi se moral vedno zavedati, da duša dobi človeško telo šele po milijonih let razvojnega kroženja in seljenja. Materialni svet včasih primerjamo z oceanom, človeško telo pa s trdno ladjo, zgrajeno prav za čezoceansko plovbo. Vedske spise in ācārye, svete učitelje, primerjamo z veščimi pomorščaki, človeške zmožnosti pa z ugodnimi vetrovi, ki ladji pomagajo mirno pluti v želeno smer. Če človek ne izkoristi vseh teh danosti in se samospoznavanju ne posveti v celoti, ga moramo imeti za ātma-hā, ubijalca duše. Śrī Īśopaniṣad nas brez olepšavanja opozarja, da so ubijalcu duše usojeni najtemnejši predeli nevednosti, kjer mora večno trpeti.

   Prašičem, psom, kamelam, oslom in drugim živalim se zdi zadovoljitev njihovih potreb enako pomembna kot ljudem, razlika je le v tem, da jih živali zadovoljujejo v bolj neprijetnih okoliščinah. Ljudje lahko po zakonih narave živijo udobneje, saj je človeško življenje pomembnejše in dragocenejše od živalskega. Kakor visok državni uslužbenec uživa večje ugodnosti od navadnega uradnika, tako ljudje živijo bolje od prašičev in drugih živali. Razlog je v tem, da mora človek na visokem položaju izpolnjevati pomembnejše naloge. Tudi ljudje imamo višje dolžnosti od živali, ki si ves čas zgolj polnijo lačne želodce. Pa vendar sodobna, za dušo pogubna civilizacija samo povečuje težave lačnih želodcev. Kadar prosimo uglajeno žival v podobi sodobnega omikanega človeka, naj se posveti samospoznavanju, odvrne, da ga zanima samo delo za zadovoljitev svojega trebuha in da lačni ne potrebujejo samospoznavanja. Zakoni narave pa so tako neusmiljeni, da ljudem vedno grozi brezposelnost, čeprav zavračajo potrebo po samospoznavanju in so pripravljeni za napolnitev želodcev trdo delati.

   Človeške življenjske oblike nismo dobili zato, da bi garali kot osli, prašiči in psi, temveč da bi dosegli najvišjo življenjsko popolnost. Če se za samospoznavanje ne zmenimo, nas zakoni narave prisilijo k trdemu delu, tudi če si tega ne želimo. V tej dobi se morajo ljudje naprezati kot osli in vprežni voli. Ta mantra Śrī Īśopaniṣad nam razodeva nekatera od področij, kamor asure pošljejo delat. Če ljudje ne izpolnimo svojih človeških dolžnosti, smo se prisiljeni preseliti na planete asurye, se roditi v izrojenih življenjskih vrstah ter garati v nevednosti in temi.

   V Bhagavad-gīti (6.41–43) piše, da človek, ki stopi na pot samospoznavanja, a kljub iskrenemu prizadevanju, da bi spoznal svoj odnos z Bogom, cilja ne doseže, dobi priložnost, da se rodi v družini ljudi, ki so śuci ali śrīmat. Beseda śuci označuje duhovno naprednega brahmāṇo, śrīmat pa vaiśyo oziroma trgovca. Torej tisti, ki mu spodleti, da bi dosegel samospoznanje, dobi zaradi iskrenega prizadevanja v tem življenju boljšo možnost v naslednjem življenju. Če celo neuspešen iskalec dobi priložnost, da se rodi v spoštovani in plemeniti družini, si težko zamislimo, kakšen je šele položaj nekoga, ki mu je uspelo. Če samo poskušamo spoznati Boga, smo si zagotovili rojstvo v bogati ali ugledni družini. Tisti, ki pa tega niti ne poskusijo in hočejo ostati zaslepljeni ter so preveč materialistični in navezani na materialno uživanje, morajo po navedbah vse vedske književnosti v najtemnejše predele pekla. Taki materialistični asure se včasih pred drugimi bahajo z duhovnostjo, njihov pravi namen pa je gmotna blaginja. Bhagavad-gītā (16.17–18) obsoja take ljudi in jih imenuje ātma-sambhāvita oziroma tisti, ki so si ugled pridobili s prevaro, moč pa jim dajeta le bogastvo in podpora nevednih. Taki asure, ki so oropani samospoznanja in zavedanja īśāvāsye, Gospodovega vsestranskega lastništva, morajo zagotovo v najtemnejše predele vesolja.

   Sklenemo lahko, da negotovo izboljševanje gmotnega položaja ni pravi smisel človeškega življenja. V resnici bi se morali rešiti vseh težav materialnega obstoja, v katerih smo se znašli po zakonih narave.