Priklic božanske navzočnosti
oṁ pūrṇam adaḥ pūrṇam idaṁ
pūrṇāt pūrṇam udacyate
pūrṇasya pūrṇam ādāya
pūrṇam evāvaśiṣyate
oṁ — Popolna Celota; pūrṇam — popolna in celovita; adaḥ — tista; pūrṇam — popoln in celovit; idam — ta pojavni svet; pūrṇāt — iz vsepopolnega; pūrṇam — popolna enota; udacyate — izhaja; pūrṇasya — Popolne Celote; pūrṇam — popolnoma, vse; ādāya — odvzeto; pūrṇam — popolno ravnovesje; eva — celo; avaśiṣyate — ostaja.
Gospod, Božanska Osebnost, je popoln in celovit, zato je tudi vse, kar izhaja iz Njega, na primer pojavni svet, popolnoma opremljeno kot popolna celota in je po svoji naravi popolno. Ker je Gospod Popolna Celota, ostaja v popolnem ravnovesju, čeprav iz Njega izhaja brezmejno število popolnih enot.
Popolna Božanska Osebnost je Popolna Celota oziroma Vrhovna Absolutna Resnica. Spoznanje brezosebnega Brahmana ali Paramātme (Nadduše) še ni popolno razumevanje Absolutne Celote. Vsevišnja Božanska Osebnost je sac-cid-ānanda-vigraha. Z brezosebnim Brahmanom spoznamo Njegov vidik večnosti oziroma sat, s spoznanjem Paramātme se nam odkrijeta sat in cit oziroma večnost in vednost, s spoznanjem Božanske Osebnosti pa se nam razodenejo vsi duhovni vidiki Absolutne Resnice – sat, cit in ānanda, blaženost. Vigraha pomeni »oblika«. Bog ali Popolna Celota torej ni brezobličen, saj ne bi mogel biti popoln, če bi bil prikrajšan za kakšno lastnost Svojega stvarstva. Zato mora vsebovati vse, kar zaznavamo in kar presega našo zaznavo.
Bog ali Popolna Celota ima brezmejne moči, ki so vse tako popolne, kot je sam. Tako je tudi pojavni svet po svoji naravi popoln. Štiriindvajset elementov minljivega materialnega vesolja je urejenih tako, da proizvajajo vse potrebno za njegovo vzdrževanje in obstoj. Nikomur ni treba posebej skrbeti za vzdrževanje vesolja. To deluje v svojih časovnih okvirih, ki jih določa energija Popolne Celote, in bo uničeno v skladu z Njenim popolnim načrtom, ko se mu bo čas iztekel.
Majhne popolne celote (živa bitja) imajo na voljo vse, kar potrebujejo, da lahko spoznajo Popolno Celoto. Vsakršno nepopolnost zaznavamo samo zaradi nepopolnega razumevanja Popolne Celote. Živo bitje lahko svojo zavest v popolnosti izrazi v človeški življenjski obliki, ki jo dobi, potem ko se je v krogu rojstev in smrti razvijalo v 8.400.000 življenjskih vrstah. Po zakonu materialne narave se mora vrniti v razvojni krog, če v človeškem življenju zapravi priložnost, da bi spoznalo svojo popolnost v odnosu s Popolno Celoto.
Ker ne vemo, da je narava urejena tako, da nas popolnoma vzdržuje, si prizadevamo izkoriščati naravne vire za tako imenovano popolno življenje čutnega uživanja. Takšno življenje je zaslepljujoče in zavajajoče, saj živo bitje ne more uživati s čutili, če ni tesno povezano s Popolno Celoto. Roka je popolna celota, vse dokler je povezana s celim telesom. Če jo ločimo od telesa, izgubi vse svoje sposobnosti, čeprav se njen videz ne spremeni. Tudi živa bitja so delci Popolne Celote, in če jih ločimo od nje, jih navidezna celovitost ne more v polnosti zadovoljiti.
Popolnost človeškega življenja lahko spoznamo le, če se posvetimo služenju Popolni Celoti. Vsakršno služenje – bodisi družbeno, politično, krajevno, mednarodno ali celo medplanetno – bo ostalo nepopolno, vse dokler ga ne bomo tesno povezali s Popolno Celoto. Le tako povezani delci postanejo tudi sami po sebi popolni.