VERZ 24

Kot je bilo rečeno v petnajstem poglavju, so vsa pravila Ved namenjena temu, da človeku omogočijo spoznati Kṛṣṇo. Kdor si s proučevanjem Bhagavad-gīte pridobi znanje o Kṛṣṇi ter postane zavesten Kṛṣṇe in Mu začne vdano služiti, je dosegel popolnost v znanju iz vedske književnosti. Gospod Caitanya Mahāprabhu nam je dal zelo lahko metodo za dosego te popolnosti. Ljudem je naročil, naj samo pojejo Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare, služijo Gospodu ter uživajo ostanke Božanstvu darovane hrane. Kdor se neposredno posveti tem dejavnostim vdanega služenja, je zagotovo proučil že vse vedske spise in v popolnosti spoznal njihov smisel. Da bi navadni ljudje, ki niso zavestni Kṛṣṇe in Mu ne služijo, ravnali pravilno, pa morajo seveda upoštevati predpise Ved. Teh predpisov se morajo držati brez ugovarjanja. To pomeni upoštevati śāstre ali svete spise. Śāstre nimajo štirih pomanjkljivosti, ki jih najdemo v pogojeni duši. Ta ima nepopolne čute, rada vara, dela napake in je v oblasti iluzije. Zaradi teh štirih glavnih pomanjkljivosti ni pristojna za postavljanje pravil. Śāstre nimajo nobene od teh pomanjkljivosti, zato se svetniki, ācārye in velike duše dosledno držijo v njih zapisanih predpisov.

V Indiji je veliko šol duhovnega spoznavanja in razdelimo jih lahko na dve glavni skupini: impersonalistične in personalistične. Tako impersonalisti kot personalisti živijo po načelih Ved. Kdor se ne drži načel svetih spisov, ne more doseči popolnosti. Človek, ki dejansko pozna smisel śāster, velja zato za velikega srečneža.

Zavračanje načel, ki vodijo do spoznanja Vsevišnje Božanske Osebnosti, je vzrok vseh padcev v človeški družbi. To je največja napaka, ki jo lahko zagreši človek, in zaradi nje nam māyā, materialna energija Vsevišnje Božanske Osebnosti, stalno zadaja trpljenje treh vrst. Materialno energijo sestavljajo tri guṇe materialne narave. Da bi se nam odprla pot do razumevanja Vsevišnjega Gospoda, se moramo dvigniti vsaj do guṇe vrline. Kdor ne doseže guṇe vrline, ostane pod vplivom nevednosti in strasti, ki sta vzrok demonskega življenja. Ljudje v guṇah strasti in nevednosti se posmehujejo svetim spisom, svetim ljudem in pravilnemu razumevanju Vsevišnje Božanske Osebnosti. Ne držijo se navodil duhovnega učitelja in se ne zmenijo za predpise svetih spisov. Tudi potem, ko slišijo o izjemnosti vdanega služenja, jih le-to ne zanima. Raje si izmišljajo lastne poti duhovnega napredka. To so nekatere od pomanjkljivosti človeške družbe, ki vodijo k demonskemu življenju. Kdor sprejme vodstvo pravega, verodostojnega duhovnega učitelja, ki zna človeka usmeriti na pot duhovnega napredka, pa doseže popolnost.