VERZ 17
avināśi tu tad viddhi
yena sarvam idaṁ tatam
vināśam avyayasyāsya
na kaścit kartum arhati
avināśi – nesmrtno; tu – toda; tat – tisto; viddhi – vedi; yena – s čimer; sarvam – vse telo; idam – to; tatam – prežeto; vināśam – uničenje; avyayasya – nesmrtnega; asya – tega; na kaścit – nihče; kartum – povzročiti; arhati – ne more.
Vedi, da je tisto, kar prežema celo telo, neuničljivo. Nihče ne more uničiti nesmrtne duše.
Ta verz jasneje govori o pravi naravi duše, ki prežema celo telo. Vsakdo lahko razume, da je tisto, kar prežema telo, zavest. Vsi se zavedamo bolečin in ugodja telesa oziroma njegovih delov. Ta zavest se širi samo po našem telesu. Bolečina in ugodje enega telesa sta drugemu neznana. V vsakem telesu torej prebiva individualna duša, znak njene prisotnosti pa je individualna zavest. Velikost duše je enaka desettisočini konice lasu. O tem govori Śvetāśvatara Upaniṣada (5.9):
bālāgra-śata-bhāgasya
śatadhā kalpitasya ca
bhāgo jīvaḥ sa vijñeyaḥ
sa cānantyāya kalpate
„Če konico lasu razdelimo na sto delov, vsakega od njih pa spet na sto delov, dobimo delce, ki so po velikosti enaki duši.“ To je rečeno tudi v naslednjem verzu:
keśāgra-śata-bhāgasya
śatāṁśaḥ sādṛśātmakaḥ
jīvaḥ sūkṣma-svarūpo ’yaṁ
saṅkhyātīto hi cit-kaṇaḥ
„Obstaja nešteto duhovnih atomov, katerih velikost je enaka desettisočini konice lasu.“
Individualni delec, duša, je torej duhovni atom, manjši od materialnega atoma. Takih atomov je nešteto. Ta majcena duhovna iskra je osnova materialnega telesa in njen vpliv se širi po celem telesu, kakor se po telesu širi učinek zdravila. Vpliv duše po vsem telesu zaznavamo kot zavest, ki je torej dokaz prisotnosti duše. Vsak laik lahko razume, da je materialno telo brez zavesti mrtvo. Zavesti v telesu ni mogoče obuditi z nobenim materialnim posegom. Zavest ni rezultat spajanja materije, temveč izvira iz duhovne duše. Atomska velikost duše je opisana tudi v Muṇḍaka Upaniṣadi (3.1.9):
eṣo ’ṇur ātmā cetasā veditavyo
yasmin prāṇaḥ pañcadhā saṁviveśa
prāṇaiś cittaṁ sarvam otaṁ prajānāṁ
yasmin viśuddhe vibhavaty eṣa ātmā
„Duša je atomske velikosti, zaznati pa jo je mogoče s popolno inteligenco. Lebdi v petih vrstah zraka (prāṇa, apāna, vyāna, samāna in udāna) in iz srca, kjer prebiva, širi svoj vpliv po celem telesu utelešenega živega bitja. Ko se očisti petih vrst materialnega zraka, pride do izraza njen duhovni vpliv.“
Namen sistema haṭha-yoge je z različnimi položaji sedenja doseči nadzor nad petimi vrstami zraka, ki obdajajo čisto dušo – vendar ne z željo po materialni koristi, temveč zato, da bi se neznatna duša rešila ujetosti v materialni svet.
Vsi vedski spisi soglašajo glede narave duše in vsak razumen človek lahko prisotnost duše tudi dejansko občuti. Samo nerazsodnež misli, da je neznatna duša vseprisotna viṣṇu-tattva.
Vpliv atomske duše se širi po vsem telesu. V Muṇḍaka Upaniṣadi je rečeno, da je ta atomsko majhna duša v srcu vsakega živega bitja, toda ker je tako majhna, da je materialistični znanstveniki s svojimi opazovanji ne morejo izslediti, nekateri od njih nespametno izjavljajo, da ne obstaja. Individualna atomska duša nedvomno prebiva v srcu skupaj z Naddušo; vsa energija, ki premika telo, izvira iz tega dela telesa. Krvna telesca, ki prenašajo kisik iz pljuč, dobivajo energijo od duše. Ko duša zapusti telo, se proces nastajanja krvi ustavi. Medicina se zaveda pomembnosti rdečih krvnih telesc, vendar ne ve, da je izvor njihove energije duša. Priznava pa, da je srce vir vse energije v telesu.
Atomsko majhne delce duhovne celote lahko primerjamo z delci sončne svetlobe. V sončni svetlobi je nešteto sijočih delcev, sestavni delci Vsevišnjega Gospoda pa so neznatne iskre sijaja Vsevišnjega Gospoda in se imenujejo prabhā ali višja energija. Ne glede na to, ali sprejmemo vedsko znanje ali pa sodobno znanost, torej ne moremo zanikati obstoja duše v telesu. Znanost o duši je v Bhagavad-gīti jasno predstavil sam Gospod Kṛṣṇa, Božanska Osebnost.