VERZ 23
nainaṁ chindanti śastrāṇi
nainaṁ dahati pāvakaḥ
na cainaṁ kledayanty āpo
na śoṣayati mārutaḥ
na – nikoli; enam – to dušo; chindanti – lahko razseka na koščke; śastrāṇi – orožje; na – nikoli; enam – to dušo; dahati – sežge; pāvakaḥ – ogenj; na – nikoli; ca – tudi; enam – to dušo; kledayanti – zmoči; āpaḥ – voda; na – nikoli; śoṣayati – posuši; mārutaḥ – veter.
Duše ni mogoče razsekati z nobenim orožjem. Ogenj je ne more sežgati, voda je ne more zmočiti, veter pa ne izsušiti.
Duše ne more ubiti nobeno orožje – ne meč, ne ognjeno, dežno, orkansko ali kakšno drugo orožje. Poleg sodobnega ognjenega orožja so včasih obstajala tudi številna orožja iz zemlje, vode, zraka, etra itd. Sodobno jedrsko orožje prav tako spada med ognjeno orožje, včasih pa so poznali tudi orožje iz raznih drugih materialnih elementov. Ognjenemu orožju so se zoperstavljali z vodnim orožjem, ki ga sodobna znanost ne pozna. Sodobni znanstveniki ne poznajo niti orkanskega orožja. Duše kljub vsem znanstvenim izumom z nobenim orožjem ni mogoče razsekati na koščke ali uničiti.
Māyāvādīji ne morejo dokazati svoje teorije, po kateri naj bi individualna duša nastala preprosto zaradi nevednosti in naj bi jo zato prekrila slepilna energija. Prav tako ni mogoče, da bi bile individualne duše kdaj odrezane od izvorne Vrhovne Duše, saj so večno Njeni individualni deli. Ker so večno (sanātana) atomske individualne duše, se zlahka zgodi, da jih prekrije slepilna energija in da postanejo zato ločene od Vsevišnjega Gospoda, kakor ognjene iskre, ki so kvalitativno sicer enake ognju, hitro ugasnejo, če so ločene od ognja. V Varāha Purāṇi so živa bitja opisana kot individualni sestavni delci Vsevišnjega. To je njihov večni položaj, kar pravi tudi Bhagavad-gītā. Ko se živo bitje reši iluzije, je še zmeraj individualna oseba, kar je razvidno iz nauka, ki ga je Gospod posredoval Arjuni. Arjuna je s pomočjo znanja, ki ga je dobil od Kṛṣṇe, dosegel osvoboditev, vendar on in Kṛṣṇa nikoli nista postala eno.