VERZ 58
yadā saṁharate cāyaṁ
kūrmo ’ṅgānīva sarvaśaḥ
indriyāṇīndriyārthebhyas
tasya prajñā pratiṣṭhitā
yadā – ko; saṁharate – potegne; ca – tudi; ayam – on; kūrmaḥ – želva; aṅgāni – okončine; iva – kakor; sarvaśaḥ – povsem; indriyāṇi – čute; indriya-arthebhyaḥ – od predmetov čutne zaznave; tasya – njegova; prajñā – zavest; pratiṣṭhitā – ustaljena.
Kdor lahko umakne čute od predmetov čutne zaznave, kakor želva potegne okončine v oklep, ima ustaljeno, transcendentalno zavest.
Yogī oziroma bhakta ali samospoznana duša je tisti, ki ima nadzor nad svojimi čuti. Večina ljudi pa čutom služi in deluje po njihovih zapovedih. Tako Kṛṣṇa odgovarja na vprašanje o položaju yogīja. Čute lahko primerjamo s strupenimi kačami. Delovati hočejo zelo svobodno in neovirano. Yogī ali bhakta mora biti zelo sposoben – kakor krotilec kač – da bi jih lahko obvladal. Nikoli jim ne dovoli, da delujejo samostojno. V razodetih spisih je veliko navodil. Nekatera so prepovedi, druga pa zapovedi. Kdor ni sposoben delovati skladno z zapovedmi in prepovedmi ter se odpovedati čutnemu uživanju, ne more biti neomajno zavesten Kṛṣṇe. V tem verzu je podana zelo dobra primerjava, primerjava z želvo. Želva lahko vsak trenutek potegne okončine vase, če pa jih želi uporabiti, jih lahko kadar koli spet izvleče. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, čute prav tako uporablja samo z določenim namenom – za služenje Gospodu – sicer pa jih umakne. Kṛṣṇa tu Arjuno uči, naj uporabi čute v službi Gospodu, ne pa za lastno uživanje. Čuti, s katerimi vselej služimo Gospodu, so podobni okončinam želve, umaknjenim pod oklep.