VERZ 62
dhyāyato viṣayān puṁsaḥ
saṅgas teṣūpajāyate
saṅgāt sañjāyate kāmaḥ
kāmāt krodho ’bhijāyate
dhyāyataḥ – ko ima v mislih; viṣayān – predmete čutne zaznave; puṁsaḥ – človeka; saṅgaḥ – navezanost; teṣu – v predmetih čutne zaznave; upajāyate – se razvije; saṅgāt – iz navezanosti; sañjāyate – se razvije; kāmaḥ – želja; kāmāt – iz želje; krodhaḥ – jeza; abhijāyate – se rodi.
Ko človek razmišlja o predmetih čutne zaznave, se naveže nanje. Iz navezanosti se razvije poželenje, iz poželenja pa se rodi jeza.
Ko človek, ki ni zavesten Kṛṣṇe, razmišlja o predmetih čutne zaznave, v njem vznikajo materialne želje. Čuti morajo nekaj početi; če jih ne zaposlimo z ljubečim transcendentalnim služenjem Gospodu, bodo gotovo iskali zaposlitev v službi materializma. V materialnem svetu je vsakdo, vključno s Śivo in Brahmo, da drugih polbogov z rajskih planetov niti ne omenjamo, žrtev predmetov čutne zaznave. Iz zmedenosti materialnega življenja se lahko osvobodimo le tako, da postanemo zavestni Kṛṣṇe. Ko je bil Śiva poglobljen v meditacijo, ga je Pārvatī vznemirila z željo po čutnem uživanju. Śiva je sprejel njen predlog in tako se je rodil Kārtikeya. Ko je bil Haridāsa Ṭhākura mlad Gospodov bhakta, ga je na podoben način zapeljevala Māyā-devī, poosebljena māyā, toda Haridāsa je zaradi neomajne vdanosti Gospodu Kṛṣṇi preizkušnjo zlahka prestal. Iz prej navedenega verza Śrī Yāmunācārye lahko razumemo, da se iskren Gospodov bhakta izogiba materialnemu čutnemu uživanju, saj je razvil višji okus, zaradi katerega v Gospodovi družbi uživa duhovno zadovoljstvo. To je skrivnost uspeha. Kdor ni zavesten Kṛṣṇe, lahko še tako uspešno na umeten način obvladuje čute, vendar bo na koncu zagotovo neuspešen, saj ga bo vznemirila že najmanjša misel na čutno uživanje in bo zato želel ugoditi svojim željam.