VERZ 8
na hi prapaśyāmi mamāpanudyād
yac chokam ucchoṣaṇam indriyāṇām
avāpya bhūmāv asapatnam ṛddhaṁ
rājyaṁ surāṇām api cādhipatyam
na – ne; hi – vsekakor; prapaśyāmi – vidim; mama – moje; apanudyāt – lahko prežene; yat – to, ki; śokam – tarnanje; ucchoṣaṇam – sušenje; indriyāṇām – čutov; avāpya – če dosežem; bhūmau – na Zemlji; asapatnam – brez primere; ṛddham – cvetoče; rājyam – kraljestvo; surāṇām – polbogov; api – celo; ca – tudi; ādhipatyam – vrhovno oblast.
Nikakor ne morem pregnati žalosti, zaradi katere mi drevenijo čuti. Ne bo mi je uspelo premagati niti, če osvojim cvetoče kraljestvo brez primere na Zemlji in si pridobim oblast, kakršno imajo polbogovi v raju.
Čeprav je Arjuna navedel veliko argumentov, ki temeljijo na poznavanju religioznih in moralnih načel, svojega resničnega problema ni mogel rešiti brez pomoči duhovnega učitelja, Gospoda Śrī Kṛṣṇe. Doumel je, da je bilo njegovo tako imenovano znanje nekoristno pri reševanju problemov, ki so mu jemali voljo do življenja; brez pomoči duhovnega učitelja, Gospoda Kṛṣṇe, jih ni mogel rešiti. Akademsko znanje, učenost, visok položaj itd. so pri reševanju življenjskih problemov nekoristni. Pomaga nam lahko samo duhovni učitelj, kakršen je Kṛṣṇa. Zaključimo lahko torej, da je verodostojen duhovni učitelj tisti, ki je popolnoma zavesten Kṛṣṇe, kajti tak učitelj lahko reši vse probleme življenja. Gospod Caitanya je dejal, da je pravi duhovni učitelj tisti, ki obvlada znanost o zavesti Kṛṣṇe, pa naj bo njegov družbeni položaj kakršen koli.
kibā vipra, kibā nyāsī, śūdra kene naya
yei kṛṣṇa-tattva-vettā, sei ‘guru’ haya
„Ni pomembno, ali je človek vipra [poznavalec vedske modrosti], ali je nižjega rodu, ali pa živi v redu odpovedi – če obvlada znanost o Kṛṣṇi, je popoln in verodostojen duhovni učitelj.“ (Caitanya-caritāmṛta, Madhya 8.128) Kdor ne obvlada znanosti o zavesti Kṛṣṇe, torej ni verodostojen duhovni učitelj. V Vedah je rečeno tudi:
ṣaṭ-karma-nipuṇo vipro
mantra-tantra-viśāradaḥ
avaiṣṇavo gurur na syād
vaiṣṇavaḥ śva-paco guruḥ
„Če učen brāhmaṇa, ki obvlada vsa področja vedskega znanja, ni vaiṣṇava ali dober poznavalec znanosti o zavesti Kṛṣṇe, ne more postati duhovni učitelj; človek, rojen v družini iz nižje kaste, pa to lahko postane, če je le vaiṣṇava oziroma je zavesten Kṛṣṇe.“ (Padma Purāṇa)
Problemov materialnega življenja, kot so rojstvo, starost, bolezen in smrt, ne moremo rešiti s kopičenjem bogastva in z gospodarskim razvojem. Mnogo je držav, ki imajo vse potrebno za življenje, ki so bogate in gospodarsko razvite, pa se kljub temu srečujejo s problemi materialnega življenja. Na razne načine iščejo mir, toda pravo srečo lahko dosežejo le, če s pomočjo Kṛṣṇovega verodostojnega predstavnika, človeka, zavestnega Kṛṣṇe, poiščejo nasvet pri Kṛṣṇi ali pa v Bhagavad-gīti in Śrīmad-Bhāgavatamu, ki razodevata znanost o Kṛṣṇi.
Če bi gospodarski razvoj in materialno udobje lahko pregnala človekovo potrtost, ki je posledica družinskih, družbenih, narodnih in mednarodnih problemov, Arjuna ne bi dejal, da niti kraljestvo brez primere na Zemlji niti oblast, kakršno imajo polbogovi na rajskih planetih, ne moreta pregnati njegove žalosti. Zato je poiskal zavetje v zavesti Kṛṣṇe. To je prava pot do miru in harmonije. Naravne katastrofe lahko v hipu napravijo konec gospodarski razvitosti in človekovi oblasti nad svetom. Ljudje bi zdaj radi odšli na Mesec, toda tudi teh poskusov odhoda na višje planete je lahko v hipu konec. Bhagavad-gītā to potrjuje: kṣīṇe puṇye martya-lokaṁ viśanti. „Ko živo bitje izčrpa sadove svojih pobožnih dejanj, z vrhunca sreče znova pade v najnižje življenjsko stanje.“ Na ta način so padli mnogi svetovni politiki. Taki padci prinesejo le še dodatno trpljenje.
Če se želimo za vselej rešiti žalosti, se moramo zateči h Kṛṣṇi, kar je storil tudi Arjuna, ki je Kṛṣṇo prosil, naj dokončno reši njegove probleme. To je metoda zavesti Kṛṣṇe.