VERZ 5
na hi kaścit kṣaṇam api
jātu tiṣṭhaty akarma-kṛt
kāryate hy avaśaḥ karma
sarvaḥ prakṛti-jair guṇaiḥ
na – niti; hi – vsekakor; kaścit – vsakdo; kṣaṇam – trenutek; api – tudi; jātu – kadar koli; tiṣṭhati – ostaja; akarma-kṛt – nedejaven; kāryate – je prisiljen opravljati; hi – vsekakor; avaśaḥ – nemočen; karma – delo; sarvaḥ – vse; prakṛti-jaiḥ – porojenimi iz guṇ materialne narave; guṇaiḥ – z lastnostmi.
Vsakdo je prisiljen delovati skladno z lastnostmi, ki si jih je pridobil zaradi vpliva guṇ materialne narave, zato ne more biti nihče niti za trenutek nedejaven.
Nenehno delovanje ni značilnost materialnega telesa, temveč narava same duše. Materialno telo se ne more premikati, če v njem ni duše. Telo je samo mrtvo vozilo, ki ga upravlja duša. Ta je ves čas dejavna in ne more prenehati delovati niti za trenutek. Zato se mora posvetiti primernim dejavnostim zavesti Kṛṣṇe, sicer bo delovala po zapovedih slepilne energije. Duša pride v stiku z materialno energijo pod vpliv guṇ materialne narave. Da bi se znebili njihovega vpliva, moramo opravljati v śāstrah predpisane dolžnosti. Če pa duša opravlja svoje naravno opravilo oziroma deluje z zavestjo Kṛṣṇe, je vse, kar stori, avtomatično dobro zanjo. To je potrjeno v Śrīmad-Bhāgavatamu (1.5.17):
tyaktvā sva-dharmaṁ caraṇāmbujaṁ harer
bhajann apakvo ’tha patet tato yadi
yatra kva vābhadram abhūd amuṣya kiṁ
ko vārtha āpto ’bhajatāṁ sva-dharmataḥ
„Kdor se posveti razvijanju zavesti Kṛṣṇe, nič ne izgubi in ne trpi nikakršne škode, tudi če ne opravlja v śāstrah predpisanih dolžnosti, če pri vdanem služenju dela napake in celo, če pade s svojega položaja. Kakšno korist pa bo imel od upoštevanja navodil, ki jih za očiščenje predpisujejo śāstre, če ni zavesten Kṛṣṇe?“ Da bi razvili zavest Kṛṣṇe, se moramo očistiti. Življenje v redu sannyāse in tudi drugi načini očiščenja so torej namenjeni temu, da nam pomagajo doseči končni cilj, zavest Kṛṣṇe, brez katere je naše življenje v vseh pogledih nepopolno.