VERZ 6

Gospod je opisal posebnost Svojega rojstva: čeprav je morda videti kakor navaden človek, se spominja vsega o Svojih številnih preteklih „življenjih“, navaden človek pa se ne spominja niti tega, kaj je delal pred nekaj urami. Če koga vprašamo, kaj je počel prejšnji dan ob natanko istem času, ne more takoj odgovoriti. Navaden človek mora napenjati možgane, da bi se spomnil, s čim se je ukvarjal. Kljub temu pa si ljudje pogosto drznejo izjaviti, da so Bog oziroma Kṛṣṇa. Take nesmiselne trditve nas ne bi smele zapeljati.

V tem verzu Gospod govori o Svoji prakṛti ali telesni podobi. Prakṛti pomeni „narava“, pa tudi svarūpa, „lastna telesna podoba“. Gospod pravi, da se pojavi v Svojem lastnem telesu. Ne menja ga kakor navadna živa bitja, ki se selijo iz telesa v telo. Pogojena duša ima v tem življenju eno telo, v naslednjem življenju pa dobi drugo. Živo bitje v materialnem svetu nima stalnega telesa, temveč se seli iz enega v drugo, Gospod pa ne. Po Svoji notranji energiji se zmeraj pojavi v istem, izvornem telesu. Kṛṣṇa se v materialnem svetu torej pojavi v Svoji izvorni, večni podobi z dvema rokama in s flavto. Pojavi se v Svojem večnem telesu, ki se ga nečist vpliv materialnega sveta ne dotakne. Čeprav pride v istem transcendentalnem telesu in je gospodar univerzuma, se kljub temu zdi, da se rodi kakor navadno živo bitje, in čeprav Njegovo telo ne propade kakor materialno telo, je videti, da Gospod Kṛṣṇa zraste iz majhnega otroka v dečka in iz dečka v mladeniča. Najbolj nenavadno pa je, da se nikoli ne postara. V času bitke na Kurukṣetri je imel Kṛṣṇa doma veliko vnukov. Z materialnega stališča je bil torej že precej star, kljub temu pa je bil videti kakor mladenič dvajsetih ali petindvajsetih let. Nikoli ne bomo videli slike, na kateri je Kṛṣṇa star, kajti Kṛṣṇa se ne stara kakor mi, čeprav je zmeraj bil, je in tudi zmeraj bo najstarejša oseba v vsem stvarstvu. Njegovo telo nikoli ne oslabi in Njegova inteligenca nikoli ne opeša; oba sta nespremenljiva. Zato je jasno, da je kljub temu, da je v materialnem svetu, še zmeraj ista, nerojena, večna oseba, polna blaženosti in vednosti, ter da ima transcendentalno telo in inteligenco, ki se ne spreminjata. Kadar se Kṛṣṇa pojavi v tem svetu in ga zatem zapusti, je kakor sonce, ki vzide, potuje pred nami in potem izgine izpred naših oči. Kadar sonca ne vidimo, mislimo, da je zašlo, kadar ga vidimo, pa pravimo, da je na obzorju. V resnici je sonce zmeraj na istem mestu, ker pa imamo nepopolne čute, se nam zdi, da se pojavlja in izginja. Ker sta Kṛṣṇov prihod in odhod povsem drugačna od prihoda in odhoda katerega koli navadnega živega bitja, je očitno, da je Gospod po Svoji notranji energiji večen, blažen in poln vednosti ter da se Ga nečist vpliv materialne narave nikoli ne dotakne.

Tudi Vede pravijo, da je Vsevišnji Gospod nerojen, hkrati pa se navidez rojeva v različnih telesih. V dopolnilnih delih vedske književnosti je prav tako potrjeno, da Gospod ne menja telesa, čeprav je videti, kot da se rojeva. V Bhāgavatamu je opisano, da se je pred Svojo materjo pojavil kot štiriroki Nārāyaṇa z vsemi šestimi vseprivlačnimi lastnostmi. Vsevišnji Gospod se v Svoji izvorni, večni podobi pojavi iz brezvzročne milosti do živih bitij in jim tako omogoči, da razmišljajo o Njem, kakršen je, ne pa o podobah, ki so plod njihovega uma oziroma domišljije in jih impersonalisti zmotno zamenjujejo z Gospodovo podobo. Kakor pojasnjuje slovar Viśva-kośa, se beseda māyā oziroma ātma-māyā nanaša na Gospodovo brezvzročno milost. Gospod se spominja vseh Svojih preteklih prihodov v materialni svet in odhodov iz njega, navadno živo bitje pa takoj, ko dobi novo telo, povsem pozabi na svoje prejšnje telo. Gospod je gospodar vseh živih bitij in vse, kar stori, kadar je na Zemlji, je čudežno in nadčloveško. Gospod je zmeraj ista Absolutna Resnica. Med Njegovim telesom in Njim samim ni razlike, kar pomeni, da je Njegovo telo iste transcendentalne narave kot On sam. Zdaj se lahko vprašamo, zakaj Gospod pride v ta svet in ga zatem zapusti. O tem govori naslednji verz.