Zgodovinsko ozadje Bhagavad-gīte

Čeprav Bhagavad-gītā večinoma izhaja in je brana kot samostojno delo, je dejansko del Mahābhārate, starodavnega zgodovinskega epa, napisanega v sanskrtu. Mahābhārata opisuje dogodke, ki so se odvijali neposredno pred začetkom današnje dobe kali. Na začetku te dobe, pred približno petimi tisočletji, je Gospod Kṛṣṇa razodel Bhagavad-gīto Svojemu prijatelju in bhakti Arjuni.

Do njunega pogovora, enega najznamenitejših filozofskih in religioznih dialogov v zgodovini človeštva, je prišlo tik pred začetkom velike bratomorne vojne med stotimi sinovi Dhṛtarāṣṭre na eni strani in njihovimi bratranci Pāṇḍavami, sinovi Pāṇḍuja, na drugi.

Brata Dhṛtarāṣṭra in Pāṇḍu sta pripadala dinastiji Kurujev. Začetnik te dinastije je kralj Bharata, ki je v preteklosti vladal Zemlji in po katerem je Mahābhārata dobila ime. Ker je bil starejši brat, Dhṛtarāṣṭra, od rojstva slep, je kraljevski prestol namesto njega zasedel mlajši brat, Pāṇḍu.

Ker pa je Pāṇḍu že zelo mlad umrl, je skrbništvo nad njegovimi petimi sinovi (Yudhiṣṭhiro, Bhīmo, Arjuno, Nakulo in Sahadevo) prevzel Dhṛtarāṣṭra, ki je začasno tudi postal kralj. Dhṛtarāṣṭrovi in Pāṇḍujevi sinovi so tako odrasli v isti kraljevski palači. Oboje je v vojaških veščinah izučil izkušeni Droṇa, z nasveti pa jim je pomagal častitljivi „ded“ dinastije, Bhīṣma.

Toda Dhṛtarāṣṭrovi sinovi, še zlasti najstarejši Duryodhana, so Pāṇḍave sovražili in jim zavidali. Pa tudi slepi in omahljivi Dhṛtarāṣṭra je želel, da kraljestvo prevzamejo njegovi, in ne Pāṇḍujevi sinovi.

Duryodhana je zato z Dhṛtarāṣṭrovim odobrenjem skoval zaroto proti mladim Pāṇḍujevim sinovom ter jim je znova in znova stregel po življenju. Pāṇḍave so se mu uspeli izmakniti samo zato, ker sta jih skrbno varovala stric Vidura in bratranec Kṛṣṇa.

Gospod Kṛṣṇa ni bil navaden človek, temveč sam Vsevišnji Gospod, ki je sestopil na Zemljo in igral vlogo princa v eni od tedanjih dinastij. V tej vlogi je bil Kṛṣṇa tudi nečak Pāṇḍujeve žene Kuntī ali Pṛthe, matere petih Pāṇḍav. Kot njihov sorodnik in večni zaščitnik religije je bil naklonjen krepostnim Pāṇḍujevim sinovom in jih je zmeraj ščitil.

Toda premeteni Duryodhana je Pāṇḍave nazadnje izzval h kockanju. Med usodno igro so si Duryodhana in njegovi bratje prisvojili Draupadī, zvesto in vdano ženo Pāṇḍav, ter jo nesramno poskusili razgaliti pred vsemi zbranimi princi in kralji. Kṛṣṇa je s Svojo božansko roko posegel vmes in zaščitil Draupadī, kljub temu pa so bili Pāṇḍave pri kockanju ogoljufani ter zato prikrajšani za kraljestvo in primorani oditi v trinajstletno izgnanstvo.

Ko so se vrnili iz izgnanstva, so od Duryodhane z vso pravico zahtevali, da jim vrne kraljestvo, toda Duryodhana jih je osorno zavrnil. Ker so bili Pāṇḍave princi, je bila njihova dolžnost, da vladajo, zato so zahtevo zmanjšali na borih pet vasi. Duryodhana pa jim je prevzetno odvrnil, da jim ne namerava dati niti za ped zemlje.

Vse do tedaj so bili Pāṇḍave skrajno potrpežljivi in prizanesljivi, zdaj pa se je vojna zdela neizogibna.

Ko so kralji sveta že stopili bodisi na stran Dhṛtarāṣṭrovih sinov ali pa na stran Pāṇḍav, se je sam Kṛṣṇa kot glasnik Pāṇḍujevih sinov odpravil v Dhṛtarāṣṭrovo palačo, da bi se pogodil za mir. Ker je bil Njegov predlog zavrnjen, je bila vojna neizbežna.

Pāṇḍave, znani po svoji izjemni moralnosti, so Kṛṣṇo priznavali za Vsevišnjo Božansko Osebnost, brezbožni Dhṛtarāṣṭrovi sinovi pa ne. Kljub temu je Kṛṣṇa privolil, da se udeleži bitke skladno z željami nasprotujočih si strani. Kot Bog se sam ni nameraval bojevati, je pa nasprotujočima si stranema dal možnost, da izbirata med Njegovo vojsko in Njim samim kot svetovalcem in pomočnikom. Duryodhana, diplomat brez primere, se je takoj odločil za Kṛṣṇove vojaške sile, Pāṇḍave pa so si z isto gorečnostjo želeli v svojih vrstah samega Kṛṣṇo.

Tako je Kṛṣṇa postal voznik bojnega voza velikega lokostrelca Arjune. Tu se začenja Bhagavad-gītā: vojski sta postrojeni in pripravljeni za boj, Dhṛtarāṣṭra pa zaskrbljeno sprašuje svojega svétnika Sañjayo: „Kaj so storili zatem?“

Ko smo tako razsvetlili ozadje dogajanja, naj povemo še nekaj besed o pričujočem prevodu in komentarju.

Pri predstavitvi Bhagavad-gīte v svojem jeziku so prevajalci večinoma odrinili na stran Kṛṣṇo kot osebo in tako naredili prostor za uveljavljanje lastnih idej in filozofij. Mahābhārata je zanje zgolj nenavadna mitološka pripoved, Kṛṣṇa pa sredstvo, ki ga neimenovani genij uporablja za posredovanje svojih idej. V najboljšem primeru imajo Kṛṣṇo za ne prav pomemben zgodovinski lik.

Toda kakor pravi Gītā sama, je Kṛṣṇa kot oseba cilj in tudi predmet Bhagavad-gīte.

Namen pričujočega prevoda ter spremljajočega komentarja je usmeriti bralca h Kṛṣṇi, in ne proč od Njega. V tem pogledu je Bhagavad-gītā, kakršna je edinstvena. In samo tako je tudi docela skladna in razumljiva. Glede na to, da je Kṛṣṇa govornik Gīte in tudi njen končni cilj, je pričujoči prevod nesporno edini, ki to veliko književno delo postavlja v pravo luč.

― Založniki