Druga mantra

Nihče noče umreti. Vsak bi rad živel, kolikor dolgo je le mogoče. Te težnje pa nimajo samo posamezniki, temveč tudi skupnosti, družbe in narodi. Živa bitja se na vso moč borijo za preživetje in Vede pravijo, da je to povsem naravno. Živo bitje je po naravi večno, ker pa je ujeto v materijo, mora znova in znova menjavati telesa. Ta postopek se imenuje preseljevanje duše ali karma-bandhana, ujetost v delovanje. Po naravnem zakonu moramo za svoje preživetje delati. Če se pri tem ne držimo predpisanih dolžnosti, kršimo naravni zakon in smo vse bolj ujeti v krog rojevanja in umiranja v številnih življenjskih vrstah.

   Tako trpijo tudi druge vrste, ko pa prejmemo človeško telo, dobimo priložnost, da se osvobodimo iz okovov karme. Karmo, akarmo in vikarmo zelo nazorno opisuje Bhagavad-gītā. Delovanju po predpisanih dolžnostih, ki jih opredeljujejo razodeti sveti spisi, rečemo karma. Akarma je delovanje, ki nas odreši iz kroga rojstev in smrti. Delovanje, s katerim zlorabljamo svojo svobodo in ki nas vodi k nižjim življenjskim vrstam, pa se imenuje vikarma. Pameten človek se raje odloča za delovanje, ki ga osvobodi vezi karme. Običajni ljudje želijo delati dobro, da bi dosegli družbeno priznanje in visok položaj bodisi na tem svetu ali v nebesih, naprednejši pa se hočejo povsem otresti posledic, ki jih prinaša delovanje. Modri ljudje se zavedajo, da nas tako dobro kot slabo delovanje enako zapleteta v materialno trpljenje, zato iščejo táko vrsto delovanja, ki bi jih osvobodilo posledic obeh. O tem nas poučuje Śrī Īśopaniṣad.

   Napotke Śrī Īśopaniṣad obširneje pojasnjuje smetana vseh Upaniṣad – Bhagavad-gītā, imenovana tudi Gītopaniṣad. V njej (3.9–16) Vsevišnja Božanska Osebnost pravi, da ne moremo doseči naiṣkarmye ali akarme, če ne izpolnjujemo dolžnosti, ki jih predpisuje vedska književnost. Sveti spisi usmerjajo človekovo delovno energijo tako, da se postopoma zave oblasti Vrhovnega Bitja oziroma Vāsudeve ali Kṛṣṇe. Takrat se dvigne na raven čistega zavedanja. Guṇe oziroma lastnosti materialne narave – vrlina, strast in nevednost – v tem očiščenem stanju ne morejo učinkovati, zato lahko delujemo na osnovi naiṣkarmye. Tako delovanje nas ne zaplete v krog rojstev in smrti.

   V resnici moramo le vdano služiti Gospodu. Kdor pa ni dosegel te ravni, ne more kar naenkrat delovati z vdanostjo ali se popolnoma odreči želji po uživanju sadov svojega delovanja. Pogojena duša je vajena delovati za zadovoljstvo svojih čutov in izpolnitev sebičnih koristi, lastnih in razširjenih. Navadni ljudje delujejo za svoj čutni užitek, ko pa tako pojmovanje razširijo še na družbo, narod ali človeštvo, to označujejo z raznimi privlačnimi imeni, kot so altruizem, socializem, komunizem, narodna zavednost in človekoljubnost. Ti ideali so vsekakor zelo privlačna oblika karma-bandhane (karmične ujetosti), Vede pa nas v Śrī Īśopaniṣad učijo, da jih moramo povezati z Bogom, če želimo zanje resnično živeti. Nič ni narobe, če si ustvarimo družino, postanemo altruisti, socialisti, komunisti, zavedni narodnjaki ali človekoljubi, če le ves čas delujemo po načelu īśāvāsye oziroma osredotočeno na Boga.

   V Bhagavad-gīti (2.40) Gospod Kṛṣṇa pravi, da je delovanje v tem duhu tako dragoceno, da nas že neznaten trud v tej smeri lahko reši pred najstrašnejšo nevarnostjo – pred tem, da znova zdrsnemo v razvojni krog rojevanja in umiranja v 8.400.000 vrstah. Če tako ali drugače zapravimo duhovno priložnost, ki nam jo ponuja človeško telo, in spet pademo v razvojni krog, smo resnično nesrečne duše. Bedak zaradi svojih nepopolnih čutov ne uvidi, kaj se dogaja z njim. Zato nam Śrī Īśopaniṣad svetuje, naj delujemo v duhu īśāvāsye. V tem primeru si lahko želimo živeti še vrsto let, sicer pa dolgo življenje nima nobene vrednosti. Drevo živi na stotine let, vendar niso pomembni samo dolžina življenja in življenjski znaki, saj celo kovaški mehovi sopejo, prašiči in psi kotijo mladiče in kamele jedo. Ponižno življenje, osredotočeno na Boga, je dragocenejše od kolosalne prevare, kot je življenje, posvečeno brezbožnemu altruizmu ali družbeni pravičnosti.

   Če delujemo altruistično v duhu Śrī Īśopaniṣad, izvajamo neko vrsto karma-yoge. Táko delovanje nam priporoča Bhagavad-gītā (18.5–9), saj človeka zavaruje pred zdrsom v razvojni krog rojstev in smrti. Če se v življenju osredotočamo na Boga, vendar nam na koncu spodleti, imamo vseeno korist, saj si zagotovimo človeško rojstvo. Tako dobimo novo priložnost za napredovanje na poti osvoboditve.

   Bhakti-rasāmṛta-sindhu Śrīla Rūpe Gosvāmīja dovršeno pojasnjuje, kako lahko delujemo osredotočeno na Boga. To dragoceno knjigo smo izdali pod naslovom The Nectar of Devotion (Nektar vdanosti). Priporočamo jo vsem, ki želijo svoje delovanje oblikovati v duhu Śrī Īśopaniṣad.