Sedma mantra

Razen madhyama-adhikārījev in uttama-adhikārījev, o katerih smo govorili pri razlagi prejšnje mantre, nihče ne more pravilno videti duhovnega položaja živih bitij. Ta so po lastnostih eno z Vsevišnjim Gospodom, kot so iskre eno z ognjem. Toda iskre in ogenj se količinsko razlikujejo, saj toplota in svetloba iskre količinsko nista enaki tistima, ki se širita od ognja. Mahā-bhāgavata, velik bhakta, vidi enost tako, da se zaveda, da je vse energija Vsevišnjega Gospoda. Ker ni razlike med energijo in njenim virom, lahko rečemo, da sta eno. Z analitičnega stališča se sicer toplota in svetloba razlikujeta od ognja, vendar ta ne obstaja brez njiju. V celostnem smislu so toplota, svetloba in ogenj eno.

   Besedi ekatvam anupaśyataḥ v tej mantri nakazujeta, da bi morali videti enotnost vseh živih bitij z očmi razodetih svetih spisov. Posamezne iskre vrhovne celote (Vsevišnjega Gospoda) imajo skoraj osemdeset odstotkov njenih znanih lastnosti, nimajo pa jih v enaki količini, temveč v neskončno majhnem deležu, saj so njeni neznatni delci. To lahko predstavimo tudi s količino soli v kapljici morske vode, ki je ne moremo primerjati s količino soli v celem oceanu, čeprav je kemična sestava soli v kapljici in oceanu enaka. Če bi bilo posamezno živo bitje tako po lastnostih kot količinsko enako Vsevišnjemu Gospodu, ne bi bilo pod vplivom materialne energije. V prejšnjih mantrah smo že govorili o tem, da nobeno živo bitje – niti mogočni polbogovi – ne more v ničemer prekositi Vrhovnega Bitja. Ekatvam zato ne pomeni, da je živo bitje povsem enako Vsevišnjemu Gospodu, temveč nakazuje, da v širšem smislu težita k skupnemu cilju, tako kot si za skupno dobro prizadevajo vsi družinski člani in kot država skrbi za javni blagor vseh vrst državljanov. Ker smo vsa živa bitja člani ene vrhovne družine, si z Vrhovnim Bitjem delimo skupni cilj, saj smo vsi Njegovi otroci. Bhagavad-gītā (7.5) pravi, da vsa živa bitja v vesolju – ptice, plazilci, mravlje, ribe, drevesa itd. – izviramo iz mejne energije Vsevišnjega Gospoda, zato vsa pripadamo Njegovi družini. Naše koristi se tako med seboj ne križajo.

   Narava duhovnih bitij je uživanje. Vedānta-sūtra (1.1.12) pravi: ānanda-mayo 'bhyāsāt. Večni užitek je naravno bistvo vsakega živega bitja, tako Vsevišnjega Gospoda kot vseh Njegovih delcev. Živa bitja, ujeta v materialni tabernakelj, nenehno iščejo užitek, a v napačni smeri. Poleg materialne ravni obstaja namreč tudi duhovna, kjer z neštetimi družabniki uživa Vrhovno Bitje. Ker tam ni sledu materialnih lastnosti (nirguṇa), nikoli ne pride do spora zaradi predmeta uživanja. Ker v materialnem svetu živa bitja ne poznajo pravega središča uživanja, se zmeraj spopadajo. Pravo središče uživanja je namreč Vsevišnji Gospod, ki je tudi središče vzvišenega duhovnega plesa rāse. Smisel vseh živih bitij je, da se Mu pridružimo, uživamo v življenju in se brez prepirov posvetimo skupnemu transcendentalnemu cilju. To je najvišja raven duhovne dobrobiti. Takoj ko spoznamo to popolno enost, se zaslepljenost (moha) in žalost (śoka) razblinita.

   Brezbožna družba, ki jo podpirajo sodobni politiki, izvira iz zaslepljenosti, zato ljudje trpijo. V taki civilizaciji živimo v nenehni negotovosti, saj se lahko kadar koli sesuje. To je zakon narave. Bhagavad-gītā (7.14) pravi, da se nihče ne more dvigniti nad neizprosne zakone narave, razen tistega, ki se preda Gospodovim lotosovim stopalom. Če se hočemo torej osvoboditi vsakršne zaslepljenosti in skrbi ter ustvariti enotnost vseh raznolikih hotenj, moramo vsa svoja dejanja povezati z Bogom.

   Sadove svojih dejanj bi morali nameniti samo služenju Gospodovi volji in ničemur drugemu. Le tako se lahko zavemo, kaj je dobro za ātma-bhūto, ki jo omenja ta mantra. Ātma-bhūta, omenjena v tej mantri, in brahma-bhūta, o kateri govori Bhagavad-gītā (18.54), imata skupen smisel. Vrhovna ātmā oziroma duša je sam Gospod, neznatna ātmā pa je živo bitje. Gospod kot vrhovna ātmā (Paramātmā) sam vzdržuje vsa posamezna neznatna bitja, saj Mu njihova privrženost prinaša zadovoljstvo. Tudi oče vzdržuje svoje otroke, ker ga navdajajo s srečo in želi nanje prenesti svoje poslanstvo. Če otroci ubogajo očetovo voljo, vsi družinski člani delujejo v skupno dobro in živijo v slogi. Enak duh vlada po božanski ureditvi v vseobsegajoči družini Parabrahmana oziroma Vrhovnega Duha.

   Parabrahman je prav tako oseba kot posamezno živo bitje. Nobeden od njiju ni brezoseben. Takšne transcendentalne osebnosti večno živijo v popolni duhovni blaženosti in vednosti. To je prava duhovna raven, in takoj ko se je v polnosti zavemo, se predamo lotosovim stopalom Vrhovnega Bitja, Śrī Kṛṣṇe. Tak mahātmā (velika duša) pa je zelo redek, saj tovrstno duhovno spoznanje dosežemo šele po številnih rojstvih. Takrat se odrešimo zaslepljenosti, žalosti, nesreče ter rojstev in smrti, ki jih zdaj doživljamo v materialnem svetu. To nam sporoča sedma mantra Śrī Īśopaniṣad.