Osma mantra

To je opis večne božanske podobe Absolutne Božanske Osebnosti. Vsevišnji Gospod ni brezobličen. Ima duhovno podobo, ki se povsem razlikuje od teles tega sveta. Materialna telesa živih bitij delujejo enako kot stroji. Njihova anatomija z žilami in drugimi organi je mehanska, duhovno telo Vsevišnjega Gospoda pa takih organov ne potrebuje. Ta mantra jasno pravi, da Gospod ni utelešen, kar pomeni, da ni razlike med Njegovim telesom in dušo. Prav tako se v nasprotju z nami ni prisiljen utelesiti po zakonih narave. Duša se v pogojenem stanju razlikuje od grobega telesa in subtilnega uma. Vsevišnji Gospod pa je Popolna Celota, zato ni razlike med Njim samim ter Njegovim telesom in umom – vsi so eno in isto.

   Vsevišnjega Gospoda podobno opiše tudi Brahma-saṁhitā (5.1). Opredeli Ga kot sac-cid-ānanda-vigraho, kar pomeni, da je Gospod utelešenje večnosti, vednosti in blaženosti. Kot tak ne potrebuje ločenega telesa in uma, kot jih potrebujemo bitja v materialnem svetu. Vedski spisi jasno pravijo, da se Gospodovo duhovno telo popolnoma razlikuje od našega – zato Ga včasih opisujejo kot brezobličnega. To pomeni, da si Njegove podobe, ki je popolnoma drugačna od naše, ne moremo niti zamisliti. Brahma-saṁhitā (5.32) tudi pravi, da lahko vsak del Gospodovega telesa opravlja naloge drugih delov oziroma čutov. Tako Gospod lahko hodi z rokami, sprejema z nogami, gleda z rokami in stopali, jé z očmi itd. V śruti-mantrah piše, da Gospod nima takšnih rok in nog kot mi, ima pa drugačne, s katerimi lahko sprejema vse, kar Mu darujemo, in teče hitreje od kogar koli. To z besedo śukram (vsemogočen) potrjuje tudi ta mantra.

    Gospodova tempeljska podoba (arcā-vigraha), katere čaščenje so vzpostavili verodostojni ācārye, ki so Boga spoznali v duhu sedme mantre, se ne razlikuje od izvorne Gospodove podobe, Śrī Kṛṣṇe. Śrī Kṛṣṇa se razširi v nešteto oblik, kot na primer Baladevo, Rāmo, Nṛsiṁho in Varāho. Vsi so ena Božanska Osebnost. Gospod se razširi tudi v arcā-vigraho, ki jo častimo v templjih. S čaščenjem arcā-vigrahe se lahko takoj povežemo z Gospodom, ki s Svojo vsemogočno energijo sprejema naše služenje. Arcā-vigraha sestopi na prošnjo ācārij, svetih učiteljev, in vsemogočni Gospod v njej deluje enako kot v drugih duhovnih podobah. Nespametni ljudje ali kaniṣṭha-adhikārīji, ki nimajo znanja Śrī Īśopaniṣad ali drugih śruti-manter, mislijo, da je arcā-vigraha, ki jo častijo Gospodovi čisti bhakte, narejena iz materialnih sestavin. Kot táko jo vidijo s svojimi nepopolnimi očmi, ne vedo pa, da lahko vsemogočni in vsevedni Gospod po Svoji volji preoblikuje materialno energijo v duhovno in duhovno v materialno.

   V Bhagavad-gīti (9.11–12) Gospod izrazi obžalovanje nad padlim položajem ljudi skromnega znanja, ki Ga omalovažujejo, ker v ta svet sestopi kot človek. Taki neizobraženi ljudje ne poznajo Gospodove vsemogočnosti, zato se Bog spekulativnim umovalcem ne razodene v celoti. Gospoda lahko spoznamo le toliko, kolikor se Mu predamo. Živa bitja smo pogojena samo zato, ker smo pozabila svoj odnos z Bogom.

   Tako ta kot številne druge vedske mantre jasno pravijo, da Gospod od vekomaj daje živim bitjem vse, kar potrebujejo. Vsako željo posameznega živega bitja izpolni sorazmerno glede na to, kar si zasluži. Če hočemo postati vrhovni sodnik, sama usposobljenost ni dovolj – potrebujemo tudi potrditev višjega organa, ki nam tak naslov lahko podeli. Usposobljenost še ne zagotavlja položaja – vedno ga mora odobriti višja avtoriteta. Tako tudi Gospod odobri uživanje živega bitja sorazmerno glede na njegovo usposobljenost, ta pa mu sama po sebi ne more zagotoviti želenega cilja. Vedno potrebujemo še Gospodovo milost.

   Živa bitja običajno ne vemo, kaj prositi Gospoda, niti po čem hrepeneti. Ko spoznamo svoj naravni položaj, pa prosimo Gospoda, naj nas sprejme v Svojo božansko družbo, da bi Mu ljubeče služili. Na žalost živa bitja, ki so pod vplivom materialne narave, prosijo za številne druge reči in Bhagavad-gītā (2.41) jih opiše kot tiste, ki imajo razpršen razum. Duhovni razum se osredotoči na eno samo stvar, posvetnega pa vleče na vse strani. Śrīmad-Bhāgavatam (7.5.30–31) pravi, da tisti, ki jih prevzame začasna lepota zunanje energije, pozabijo na pravi smisel življenja – vrnitev k Bogu. V taki pozabi kujejo številne načrte za izboljšanje svojega življenja, vendar je to enako žvečenju že prežvečenega. Kljub temu je Gospod tako dober, da pozabljivemu živemu bitju dopusti neovirano hoditi po svoji poti. Ta mantra Śrī Īśopaniṣad uporabi zelo primerno besedo yāthātathyataḥ, ki kaže na to, da Gospod nagrajuje živa bitja v skladu z njihovimi željami. Če si živo bitje želi v pekel, mu Gospod to brez vmešavanja dopusti, če pa se želi vrniti k Njemu, mu na tej poti pomaga.

   Bog je tukaj opisan kot paribhūḥ, največji od vseh – nihče Mu ni enak ali večji od Njega – druga živa bitja pa so opredeljena kot berači, ki prosijo Gospoda za različne dobrine. Gospod prinaša živim bitjem tisto, kar si želijo. Če bi imela živa bitja enako moč kot Bog, če bi bila vsemogočna in vsevedna, Ga ne bi za nič prosila – niti za tako imenovano osvoboditev. Prava osvoboditev je vrnitev k Bogu. Osvoboditev, kakršno si predstavljajo impersonalisti, je mit, beračenje za čutno zadovoljevanje pa se nikoli ne konča, če berača ne sreča duhovna pamet in ne spozna svojega naravnega položaja.

   Samo Vsevišnji Gospod je samozadosten. Ko se je Gospod Kṛṣṇa pred pet tisoč leti pojavil na zemlji, se je z uprizarjanjem Svojih dejavnosti povsem razodel kot Božanska Osebnost. V otroštvu je ubil veliko mogočnih demonov, kot na primer Aghāsuro, Bakāsuro in Śakaṭāsuro, vendar si Svoje moči ni pridobil iz kakšnega zunanjega vira. Hrib Govardhano je dvignil, ne da bi kdaj vadil dvigovanje uteži. Z gopījami je plesal ne oziraje se na družbene omejitve, pa je kljub temu Njegovo ravnanje neoporečno. Čeprav so se Mu gopīje približale z željo po ljubezenskem razmerju, je njihov odnos častil celo Gospod Caitanya, ki je bil dosleden sannyāsī in se je neupogljivo držal strogih duhovnih načel. Śrī Īśopaniṣad potrjuje, da je Gospod vedno čist in neomadeževan, ter Ga opiše kot śuddham (razkuževalnega) in apāpa-viddham (zaščitnega). Razkuževalen je v smislu, da se ob stiku z Njim celo nečiste stvari očistijo, beseda »zaščiten« pa kaže, kakšno moč ima druženje z Njim. Bhagavad-gītā (9.30–31) pravi, da je na začetku bhakta lahko na videz su-durācāra, neprimernega vedenja, vendar ga moramo imeti za čistega, ker je na pravi poti. To je zaradi zaščitne narave druženja z Gospodom. Bog je apāpa-viddham še zato, ker se Ga greh ne more dotakniti. Tudi če deluje na videz grešno, Njegova dejanja v resnici prinašajo najvišje dobro, saj greh Nanj ne vpliva. Pogosto Ga primerjamo s soncem, saj je v vseh okoliščinah śuddham (najčistejši). Sonce izpari vlago iz številnih nedotakljivih stvari na zemlji, pa vendar ostaja čisto. V resnici s svojo razkuževalno močjo gnusne stvari očiščuje. Če je že sonce, ki je materialno, tako močno, si lahko le skušamo predstavljati, kakšno očiščujočo moč ima vsemogočni Gospod.