Drugi verz

KOMENTAR: Namen človeškega življenja je preprosto življenje in visoko razmišljanje. Materialni svet je ustvarjen tako, da so vsa pogojena živa bitja, ki jim vlada Gospodova tretja energija, primorana delovati. Vsevišnja Božanska Osebnost ima tri osnovne energije oziroma moči. Prva je antaraṅga-śakti – notranja energija, druga taṭastha-śakti – mejna energija in tretja bahiraṅga-śakti – zunanja energija. Živa bitja pripadajo mejni energiji, ki je med notranjo in zunanjo energijo. Jīvātme oziroma neznatna živa bitja so večni služabniki Vsevišnjega Gospoda, zato so vedno pod vplivom notranje ali zunanje energije. Kadar so pod nadzorom prve, so v svoji naravni, izvorni vlogi, kar pomeni, da ves čas vdano služijo Gospodu. Tako pravi Bhagavad-gītā (9.13):

»O Pṛthin sin, tisti, ki niso v iluziji, so pod zaščito božanske narave. Take velike duše se popolnoma posvetijo vdanemu služenju, saj vedo, da sem izvorna in neizčrpna Vsevišnja Božanska Osebnost.«

Beseda mahātmā označuje ljudi širokega, ne ozkega duha. Ozkosrčni ljudje ves čas zadovoljujejo svoje čute, včasih pa delovanje razširijo prek kakšnega izma, kot so patriotizem, humanizem ali altruizem, da bi naredili kaj dobrega za druge. Zadovoljitvi lastnih čutov se utegnejo odreči zato, da bi zadovoljili čute svojcev ter članov skupnosti in družbe, tako rojakov kot drugih. Vse to je pravzaprav zadovoljevanje čutov, ki se s posameznika širi na skupnost in družbo. Taka dejanja so s posvetnega vidika morda zelo hvalevredna, vendar nimajo nobene duhovne vrednosti. Temeljijo namreč na osebnem ali razširjenem zadovoljevanju čutov. Mahātmā oziroma človek širokega duha lahko rečemo samo tistemu, ki zadovoljuje čute Vsevišnjega Gospoda.

V prej omenjenem verzu iz Bhagavad-gīte se besedi daivīṁ prakṛtim nanašata na vpliv notranje energije oziroma energije zadovoljstva Vsevišnje Božanske Osebnosti. Ta energija se izraža kot Śrīmatī Rādhārāṇī ali Njena emanacija Lakṣmī, boginja sreče. Ko je jīva, duša, pod vplivom notranje energije, hoče samo ugoditi Kṛṣṇi oziroma Viṣṇuju. To je raven mahātme. Kdor ni mahātmā, je durātmā, ozkosrčen človek. Take ljudi ima v oblasti Gospodova zunanja energija, mahā-māyā.

Ta pravzaprav obvladuje vsa živa bitja v materialnem svetu in poskrbi, da so podvržena trem vrstam nadlog: adhidaivika-kleśi (trpljenju, ki jim ga s sušami, potresi, neurji in podobnim povzročajo polbogovi), adhibhautika-kleśi (trpljenju, ki jim ga prizadevajo druga živa bitja, na primer mrčes ali sovražniki) in adhyātmika-kleśi (trpljenju, ki jim ga v obliki duševnih in telesnih bolečin povzročata telo in um). Daiva-bhūtātma-hetavaḥ, pogojene duše, ki jih pod nadzorom zunanje energije pestijo te tri nadloge, trpijo na različne načine.

Glavna težava pogojenih duš je ponavljanje rojstva, bolezni, starosti in smrti. V materialnem svetu moramo vsi delati, da bi lahko vzdrževali telo in dušo. Kako pa naj delo opravljamo tako, da bo dobro vplivalo na naše razvijanje zavesti Kṛṣṇe? Vsi potrebujemo hrano, obleko, denar in druge potrebščine za vzdrževanje telesa, ne smemo pa jemati več, kot potrebujemo za zadovoljitev osnovnih potreb. Če se držimo tega naravnega načela, nam ne bo težko vzdrževati telesa.

Živa bitja, ki so na nižji razvojni stopnji, se po naravni ureditvi ne prenajedajo in ničesar ne kopičijo. Zato v živalskem kraljestvu na splošno ni gmotnih težav ali pomanjkanja. Če na javno mesto postavimo vrečo riža, bodo priletele ptice, pozobale nekaj zrn in odletele, človek pa bo odnesel celo vrečo. Pošteno se bo najedel, preostanek pa shranil. Sveti spisi prepovedujejo tako kopičenje (atyāhāro), zaradi katerega zdaj trpi ves svet.

Gomiljenje stvari in prenajedanje sta tudi vzrok prayāse, nepotrebnega truda. Po Božji ureditvi lahko vsakdo kjer koli na svetu zelo mirno živi, če ima kos zemlje in kravo mlekarico. Za preživetje se mu ni treba seliti iz kraja v kraj, saj lahko doma pridela hrano, krave pa mu dajejo mleko. To lahko reši vse gospodarske težave. Človek je k sreči dobil višji razum za razvijanje zavesti Kṛṣṇe oziroma za razumevanje Boga, svojega odnosa z Njim in končnega življenjskega cilja – ljubezni do Njega. Ljudem, ki naj bi bili civilizirani, pa žal ni mar za spoznavanje Boga. Razum uporabljajo zato, da bi si nagrabili več, kot potrebujejo, in jedo le zato, da bi potešili slo po okušanju hrane. Po Božji ureditvi bi lahko proizvedli dovolj mleka in žita za vse na svetu. Tako imenovani razumni ljudje pa višji razum zlorabljajo za proizvodnjo številnih nepotrebnih in nezaželenih reči, namesto da bi ga uporabili za razvijanje zavesti o Bogu. Tako odpirajo tovarne, klavnice, javne hiše in trgovine z alkoholnimi pijačami. Če ljudem svetujemo, naj si ne kopičijo stvari, naj ne jedo preveč in po nepotrebnem ne delajo za umetno udobje, mislijo, da jih spodbujamo, naj se vrnejo k primitivnemu načinu življenja. Večina noče preprostega življenja in visokega razmišljanja. To je res žalostno.

Ljudje smo dobili višji razum, ker je naše življenje namenjeno spoznanju Boga. Tisti, ki verjamejo, da imamo takšen razum zato, da bi dosegli nekaj višjega, se morajo držati napotkov vedskih spisov. Z upoštevanjem teh višjih navodil si lahko zares pridobimo popolno znanje in pravilno osmislimo življenje.

Śrī Sūta Gosvāmī v Śrīmad-Bhāgavatamu (1.2.9) opisuje pravo dharmo:

»Vse stanovske dolžnosti (dharma) so vsekakor namenjene končni osvoboditvi, zato jih nikoli ne bi smeli opravljati za materialno korist. Kdor pa opravlja najvišjo dolžnost (dharmo), materialnega dobička nikdar ne bi smel izkoristiti za zadovoljevanje čutov.«

Prvi korak človeške civilizacije je izpolnjevanje stanovskih dolžnosti po zapovedih svetih spisov. Ljudje bi morali svoj višji razum izuriti za razumevanje osnovne dharme. V družbi so različna verska pojmovanja, kot so hinduistično, krščansko, judovsko, islamsko, budistično in tako naprej, saj človeška družba brez vere ni nič boljša od živalske.

Kot smo že omenili (dharmasya hy āpavargyasya nārtho ’rthāyo-pakalpate), je vera pot do osvoboditve in ne do kruha. Družba včasih ustvari sistem tako imenovane vere, s katero hoče doseči materialni napredek, ampak to še zdaleč ni namen resnične dharme. Vera pomeni, da razumemo Božje zakone, in če jih pravilno upoštevamo, se na koncu rešimo ujetosti v materijo. To je pravi smisel vere. Ljudje pa jo žal sprejmejo zaradi atyāhāre oziroma čezmerne želje po materialni blaginji. Prava vera uči, naj ob razvijanju zavesti Kṛṣṇe zadovoljimo le najnujnejše življenjske potrebe. Čeprav potrebujemo gospodarski razvoj, ga resnična vera dovoljuje le za preskrbo z najosnovnejšimi potrebščinami za materialni obstoj. Jīvasya tattva-jijñāsā, smisel življenja je iskanje Absolutne Resnice. Če si ne prizadevamo (prayāsa) za to, se bomo le še bolj trudili zadovoljiti svoje umetne potrebe. Kdor bi rad duhovno napredoval, se ne sme gnati za posvetnimi cilji.

Druga ovira na duhovni poti je prajalpa, nepotrebno govorjenje. Ko se srečamo s prijatelji, se takoj zapletemo v nepomembne pogovore, ki so kot žabje regljanje. Če že moramo govoriti, naj bo to o gibanju za zavest Kṛṣṇe. Tisti, ki niso pripadniki našega gibanja, radi prebirajo na kupe časopisov, revij in romanov, rešujejo križanke in počnejo še marsikaj brezsmiselnega. Tako samo tratijo dragoceni čas in energijo. Upokojeni zahodnjaki igrajo karte, lovijo ribe, gledajo televizijo in razpravljajo o nekoristnih družbeno-političnih temah. Vse te in druge ničvredne dejavnosti sodijo v prajalpo. Razumni ljudje, ki bi radi razvili zavest Kṛṣṇe, se nikoli ne bi smeli ukvarjati z njimi.

Jana-saṅga pomeni druženje z ljudmi, ki jim ni mar za zavest Kṛṣṇe. Takemu druženju bi se morali skrbno izogibati. Zato nam je Śrīla Narottama dāsa Ṭhākura svetoval, naj živimo samo v družbi Kṛṣṇe zavestnih bhakt (bhakta-sane vāsa). Skupaj z njimi bi morali ves čas služiti Gospodu. Če se hočemo izpopolniti na kakšnem področju, je dobro, da se družimo s tistimi, ki so tudi dejavni na njem. Zato materialisti ustanavljajo razna združenja in klube, ki podpirajo njihova prizadevanja. V poslovnem svetu imajo na primer borze in trgovinske zbornice, mi pa smo ustanovili Mednarodno skupnost za zavest Krišne, da bi ljudem omogočili druženje s tistimi, ki niso pozabili Kṛṣṇe. V njej je iz dneva v dan več duhovne družbe. Pridružujejo se nam številni ljudje z različnih koncev sveta, da bi prebudili svojo spečo zavest Kṛṣṇe.

Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura v komentarju Anuvṛtti piše, da pretirano hlastanje za znanjem, značilno za spekulativne filozofe oziroma razglabljače, pomeni atyāhāro (čezmerno kopičenje). Śrīmad-Bhāgavatam pravi, da je trud takih filozofov, ki pišejo na kupe knjig o suhoparni filozofiji, v kateri ni zavesti Kṛṣṇe, čisto zaman. V atyāhāro spada tudi delo karmījev, ki pišejo številne knjige o materialnem napredku. V tej skupini so še tisti, ki jim ni mar za zavest Kṛṣṇe in bi radi imeli vedno več posvetnih dobrin, pa naj bo v obliki znanstvenih dognanj ali gmotnih koristi.

Karmīji ne poznajo svoje prihodnosti, zato delajo, da bi nagrabili čim več denarja za prihodnje rodove. Tako so neumni, da samo gomilijo premoženje za sinove in vnuke, in se sploh ne zavedajo, kaj jih čaka v naslednjem življenju. To potrjujejo številne zgodbe. Nekoč je neki vpliven karmī nakopičil ogromno bogastvo za sinove in vnuke. Pozneje pa se je v skladu s karmo rodil v čevljarski družini in živel blizu hiše, ki jo je v preteklem življenju sam zgradil za svoje otroke. Usoda je hotela, da so ga ob prihodu v prejšnji dom nekdanji sinovi in vnuki naklestili s čevlji. Če se karmīji in jñānīji ne bodo posvetili razvijanju zavesti Kṛṣṇe, bodo z jalovim početjem še naprej zapravljali življenje.

Niyama-āgraha pomeni upoštevanje le nekaterih pravil svetih spisov zaradi takojšnje koristi, za kar se zavzemajo utilitaristi. Neupoštevanje pravil śāster, ki so namenjena duhovnemu razvoju, pa je niyama-agraha. Beseda āgraha pomeni vneto upoštevanje, agraha pa neupoštevanje. Če tema besedama dodamo besedo niyama (pravila), dobimo besedo niyamāgraha. Tako ima niyamāgraha glede na določeno združitev besed dva pomena. Tisti, ki jih zanima zavest Kṛṣṇe, se pravil ne bi smeli držati v želji po izboljšanju gmotnega stanja, temveč bi jih morali zelo zvesto upoštevati le zato, da bi se še bolj zavedali Kṛṣṇe. Strogo bi se morali držati predpisanih načel, tako da opustijo zunajzakonske spolne odnose, uživanje mesa, igre na srečo in omamljanje z opojnimi sredstvi.

Izogibati bi se morali tudi družbe māyāvādījev, saj ti le žalijo vaiṣṇave (bhakte). Bhukti-kāmīje, ki si želijo materialne sreče, mukti-kāmīje, ki bi se radi osvobodili in se zlili z brezobličnim Absolutom (Brahmanom), in siddhi-kāmīje, ki hočejo doseči popolnost v mistični jogi, uvrščamo med atyāhārīje. S takimi ljudmi se nikakor ni dobro družiti.

Želje po večanju umskih zmogljivosti z izpopolnitvijo v mistični jogi, po zlitju z Brahmanom ali negotovem gmotnem obilju veljajo za pohlep (laulyo). Vsi poskusi takega materialnega okoriščanja ali tako imenovanega duhovnega napredka so ovira na poti zavesti Kṛṣṇe.

Zdajšnji boj med kapitalisti in komunisti se je vnel zato, ker niso upoštevali nasveta Śrīla Rūpe Gosvāmīja o atyāhāri. Sodobni kapitalisti kopičijo več bogastva, kot ga potrebujejo, komunisti pa jim zavidajo blaginjo, zato hočejo podržaviti celotno premoženje. Ker pa komunisti žal ne znajo dobro porazdeliti bogastva, se nič ne spremeni, ko iz rok kapitalistov preide v njihove roke. Nazor o zavesti Kṛṣṇe v nasprotju s tema doktrinama uči, da vse dobrine pripadajo Kṛṣṇi. In dokler ne bodo vse pod Njegovo upravo, človeštvo ne bo moglo rešiti gospodarskih težav. Nič se ne bo uredilo, če bo bogastvo v rokah komunistov ali kapitalistov. Če na cesti leži stodolarski bankovec, ga lahko kdo pobere in spravi v žep. Tak človek ni pošten. Kdo drug ga pusti na tleh, saj si misli, da tuje lastnine ne sme vzeti. Denarja sicer ne ukrade, vendar tudi ne ve, kaj bi moral storiti z njim. Tretji pa morda najdeni stodolarski bankovec pobere, poišče lastnika in mu ga vrne. Tako denarja ne vzame zase, niti ga ne pusti ležati na cesti. Ker ga pobere in vrne lastniku, je pošten in moder obenem.

Težav sodobne politike ne bodo rešili s samim prenosom bogastva iz rok kapitalistov v roke komunistov, saj se je izkazalo, da slednji pridobljeni denar uporabijo za zadovoljevanje čutov. Vse bogastvo na svetu v resnici pripada Kṛṣṇi in vsa živa bitja, ljudje in živali, imajo dedno pravico uporabiti Božjo lastnino za preživetje. Kdor si prisvoji več kot toliko, pa naj bo kapitalist ali komunist, je tat in ga po zakonih narave čaka kazen.

Po načrtu matere narave je bogastvo sveta namenjeno koristi vseh živih bitij. Vsakdo ima pravico živeti tako, da uporablja Gospodovo lastnino. Ko se jo bodo ljudje naučili znanstveno uporabljati, ne bodo več kratili pravic drug drugemu, temveč bodo lahko ustvarili idealno družbo. Temeljno načelo take duhovne družbe opisuje prva mantra Śrī Īśopaniṣad:

»Vse živo in neživo v vesolju je v Gospodovi lasti in pod Njegovim nadzorom. Zato bi si smeli vzeti le tisto, kar potrebujemo in nam je odmerjeno, drugih stvari pa ne, saj moramo dobro vedeti, komu pripadajo.«

Kṛṣṇe zavestni bhakte dobro vedo, da je Gospod v materialnem svetu ustvaril popolnoma vse za zadovoljitev življenjskih potreb vseh živih bitij, tako da nikomur ni treba posegati v življenje drugih ali jim kratiti pravic. Ta popolna ureditev vsakomur ponuja toliko dobrin, kolikor jih zares potrebuje. Tako lahko vsi mirno živimo po načelu: preprosto življenje in visoko razmišljanje. Žal pa materialisti, ki ne verjamejo v Božji načrt in si ne želijo višjega, duhovnega razvoja, zlorabljajo razum, ki jim ga je dal Gospod, za kopičenje premoženja. Izmišljajo si razne sisteme, kot sta kapitalizem in materialistični komunizem, da bi si izboljšali gmotni položaj. Ne zanimajo jih niti Božji zakoni niti višji cilj. Ves čas si vneto prizadevajo za izpolnitev neštetih želja po zadovoljevanju čutov in znajo ob tem spretno izkoriščati druga živa bitja.

Ko se bo človeška družba otresla teh osnovnih slabosti (atyāhāre in drugih), ki jih je naštel Śrīla Rūpa Gosvāmī, bo izginilo vse sovraštvo med ljudmi in živalmi, kapitalisti in komunisti, in tako naprej. Rešili pa bomo tudi zavožen in negotov gospodarski in politični položaj. Tako čisto zavest lahko obudimo z ustreznim duhovnim izobraževanjem in življenjem, ki ju znanstveno predstavlja gibanje za zavest Kṛṣṇe.

To gibanje ljudem ponuja duhovno skupnost, ki lahko svetu prinese mir. Vsak pameten človek bi se moral z vsem srcem zateči pod njegovo okrilje ter tako očistiti svojo zavest in premagati šest zgoraj omenjenih ovir v vdanem služenju Gospodu.