No edit permissions for Slovenian

Tretji verz

utsāhān niścayād dhairyāt
tat-tat-karma-pravartanāt
saṅga-tyāgāt sato vṛtteḥ
ṣaḍbhir bhaktiḥ prasidhyati

utsāhāt — z navdušenjem; niścayāt — z zaupanjem; dhairyāt — s potrpljenjem; tat-tat-karma — različnih dejavnosti, ki so ugodne za vdano služenje Kṛṣṇi; pravartanāt — z opravljanjem; saṅga-tyāgāt — z izogibanjem družbe abhakt; sataḥ — velikih prejšnjih ācārij; vṛtteḥ — z ravnanjem po zgledu; ṣaḍbhiḥ — s temi šestimi; bhaktiḥ — vdano služenje Kṛṣṇi; prasidhyati — napreduje oziroma je uspešno.

Obstaja šest ugodnih načel za čisto vdano služenje Kṛṣṇi: (1) navdušenje, (2) prizadevanje z zaupanjem, (3) potrpljenje, (4) ravnanje po predpisanih načelih (śravaṇaṁ kīrtanaṁ viṣṇoḥ smaraṇam – poslušanje o Kṛṣṇi ter opevanje in spominjanje Kṛṣṇe), (5) izogibanje družbe tistih, ki niso bhakte, in (6) ravnanje po zgledu prejšnjih ācārij. S temi šestimi načeli bomo brez dvoma dosegli popoln uspeh v čistem vdanem služenju Kṛṣṇi.

KOMENTAR: Pri vdanem služenju Kṛṣṇi ne gre za čustveno razglabljanje ali namišljen zanos, njegovo bistvo je praktično delovanje. Śrīla Rūpa Gosvāmī ga je v Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.1.11) opredelil takole:

anyābhilāṣitā-śūnyaṁ
jñāna-karmādy-anāvṛtam
ānukūlyena kṛṣṇānu-
śīlanaṁ bhaktir uttamā

»Uttamā bhakti oziroma čista vdanost Śrī Kṛṣṇi, Vsevišnji Božanski Osebnosti, pomeni, da Mu vdano služimo z naklonjenostjo. To moramo početi brez drugih nagibov, karme, katere sadove hočemo uživati, impersonalistične jñāne in vseh drugih sebičnih želja.«

Pri bhakti gre za vrsto gojenja. Beseda gojenje nakazuje delovanje. Duhovno življenje ne pomeni nedejavnega sedenja v meditaciji, kot učijo nekateri lažni jogiji. Tako meditiranje je morda primerno za tiste, ki ne vedo za vdano služenje Kṛṣṇi. Zato je včasih priporočljivo za prekinitev zavajajočega posvetnega delovanja, saj vsaj med meditacijo ne počnemo nesmiselnih reči. Z vdanim služenjem Kṛṣṇi pa poleg tega, da prekinemo vse nesmiselne posvetne dejavnosti, opravljamo nekaj smiselnega. Mahārāja Śrī Prahlāda pravi:

śravaṇaṁ kīrtanaṁ viṣṇoḥ
smaraṇaṁ pāda-sevanam
arcanaṁ vandanaṁ dāsyaṁ
sakhyam ātma-nivedanam

Vsevišnjemu Gospodu Kṛṣṇi lahko vdano služimo na devet načinov, tako da:

1. poslušamo petje Njegovih imen in opisovanje Njegove slave,

2. Ga opevamo,

3. se Ga spominjamo,

4. služimo Njegovim stopalom,

5. častimo Božanstva,

6. Mu izkazujemo spoštovanje,

7. postanemo Njegov služabnik,

8. se sprijateljimo z Njim,

9. se Mu popolnoma predamo.

Śravaṇam oziroma poslušanje je prvi korak v pridobivanju duhovnega znanja. Tega ne bi smeli sprejemati iz neverodostojnih virov, temveč bi se morali obrniti na pravega človeka, kot nam svetuje Bhagavad-gītā (4.34):

tad viddhi praṇipātena
paripraśnena sevayā
upadekṣyanti te jñānaṁ
jñāninas tattva-darśinaḥ

»Poskusi izvedeti resnico tako, da se predaš duhovnemu učitelju. Ponižno mu postavljaj vprašanja in mu služi. Samospoznane duše ti lahko razkrijejo znanje, ker so videle resnico.«

Tudi Muṇḍaka Upaniṣad nam priporoča: tad-vijñānārthaṁ sa gurum evābhigacchet. »Da bi razumeli transcendentalno znanost, se moramo obrniti na verodostojnega duhovnega učitelja.« Postopek ponižnega sprejemanja zaupnega duhovnega znanja torej ne temelji na golem razglabljanju. Śrī Caitanya Mahāprabhu je s tem v zvezi rekel Rūpi Gosvāmīju:

brahmāṇḍa bhramite kona bhāgyavān jīva
guru-kṛṣṇa-prasāde pāya bhakti-latā-bīja

»Med tavanjem po Brahmovem vesoljnem stvarstvu lahko kakšna srečna duša dobi seme bhakti-late, ovijalke vdanega služenja. To se zgodi le po gurujevi in Kṛṣṇovi milosti.« (Caitanya-caritāmṛta, Madhya 19.151) Materialni svet je zapor za živa bitja, ki so po naravi ānanda-maya, kar pomeni, da iščejo zadovoljstvo. V resnici bi se rada rešila spon tega sveta, kjer je sreča negotova, ker pa ne poznajo poti do osvoboditve, se morajo seliti iz telesa v telo, iz ene življenjske vrste v drugo in z enega planeta na drugega. Tako tavajo po celotnem materialnem vesolju. Kdor pa po sreči naleti na čistega bhakto in mu potrpežljivo prisluhne, stopi na pot vdanega služenja Kṛṣṇi. Tako priložnost dobijo tisti, ki so iskreni. Mednarodna skupnost za zavest Krišne jo ponuja vsemu človeštvu. Tistim, ki imajo srečo, da izkoristijo to priložnost in začnejo vdano služiti Kṛṣṇi, se takoj odpre pot do osvoboditve.

Priložnost za vrnitev domov k Bogu bi morali sprejeti z velikim navdušenjem. Brez navdušenja ni uspeha. Tudi v materialnem svetu moramo biti zelo zagreti, če hočemo uspeti na določenem področju. Študenti, poslovneži, umetniki in vsi drugi, ki hočejo uspeti v svojem poklicu, morajo biti res prizadevni. Tako je tudi pri vdanem služenju Kṛṣṇi. Zagnanost pomeni, da smo dejavni. Ampak za koga? Odgovor je, da moramo biti ves čas dejavni za Kṛṣṇo, kṛṣṇārthākhila-ceṣṭā (Bhakti-rasāmṛta-sindhu).

Če hočemo doseči popolnost v bhakti-yogi, moramo pod vodstvom duhovnega učitelja v vseh življenjskih obdobjih vdano služiti Kṛṣṇi. Ni nam treba omejiti oziroma zožiti svojega delovanja. Ker je Kṛṣṇa povsod, ni nič neodvisno od Njega, kar sam potrjuje v Bhagavad-gīti (9.4):

mayā tatam idaṁ sarvaṁ
jagad avyakta-mūrtinā
mat-sthāni sarva-bhūtāni
na cāhaṁ teṣv avasthitaḥ

»V Svoji nepojavni obliki prežemam celotno vesolje. Vsa živa bitja so v Meni, Jaz pa nisem v njih.« Pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja moramo vse koristno uporabiti pri služenju Kṛṣṇi. Zdaj na primer uporabljamo diktafon. Materialist, ki ga je izumil, ga je namenil poslovnežem ali piscem posvetnih tem. Gotovo ni nikoli pomislil, da bi z njim služili Bogu, mi pa ga uporabljamo za pisanje knjig o zavesti Kṛṣṇe. Izdelava diktafona seveda v celoti poteka v okviru Kṛṣṇove energije. Vsi njegovi sestavni deli, tudi elektronski, so narejeni iz različnih spojev in prepletov petih osnovnih elementov materialne energije, ki se imenujejo bhūmi, jala, agni, vāyu in ākāśa. Iznajditelj je za izdelavo te zapletene naprave uporabil možgane, ki mu jih je tako kot sestavine priskrbel Kṛṣṇa. To je v skladu s Kṛṣṇovimi besedami: mat-sthāni sarva-bhūtāni. »Vse je podrejeno Moji energiji.« Bhakta razume, da moramo vse uporabiti za služenje Kṛṣṇi, saj nič ni neodvisno od Njegove energije.

Premišljenemu prizadevanju na poti zavesti Kṛṣṇe pravimo utsāha ali navdušenje. Bhakte najdejo pravi način, da lahko vse uporabijo za služenje Gospodu (nirbandhaḥ kṛṣṇa-sambandhe yuktaṁ vairāgyam ucyate). Vdano služenje Kṛṣṇi ni nedejavna meditacija, temveč praktično delovanje, ki je v duhovnosti na prvem mestu.

Delovati moramo s potrpežljivostjo. Pri prebujanju zavesti Kṛṣṇe ne smemo biti neučakani. Gibanje za zavest Kṛṣṇe sem organiziral sam in sprva ni bilo nobenega odziva. Ker pa smo še naprej potrpežljivo vdano služili Kṛṣṇi, so ljudje polagoma začeli razumeti pomen tega gibanja in zdaj vneto sodelujejo. Pri vdanem služenju ne smemo biti nepotrpežljivi, vztrajno se moramo držati napotkov duhovnega učitelja ter se zanašati na njegovo in Kṛṣṇovo milost. Za uspešno služenje Kṛṣṇi potrebujemo potrpljenje in zaupanje. Mladoporočenka gotovo pričakuje, da bosta z možem imela otroka, vendar ga ne more dobiti kar po poroki. Ko se poroči, si seveda lahko takoj začne prizadevati za to, vendar se mora predati možu in zaupati, da bo zanosila in po določenem času rodila. Tudi pri vdanem služenju se moramo z zaupanjem predati Kṛṣṇi. Bhakta razmišlja takole: avaśya rakṣibe kṛṣṇa. »Kṛṣṇa me bo zagotovo zaščitil in mi pomagal, da Mu bom uspešno vdano služil.« To je zaupanje.

Pojasnili smo že, da ne bi smeli biti nedejavni, temveč bi morali zelo zavzeto upoštevati predpisana načela – tat-tat-karma-pravartana. Če jih ne upoštevamo, se nam vdano služenje izjalovi. V gibanju za zavest Kṛṣṇe imamo štiri osnovna predpisana načela, ki prepovedujejo zunajzakonsko spolnost, uživanje mesa, igre na srečo in omamljanje z opojnimi sredstvi. Bhakta se mora teh načel držati z veliko vnemo. Če pri katerem koli popusti, bo gotovo nehal napredovati. Zato Śrīla Rūpa Gosvāmī priporoča: tat-tat-karma-pravartanāt. »Strogo se moramo držati predpisanih načel vaidhī bhakti.« Poleg teh štirih prepovedi (yama) imamo tudi pozitivna načela (niyama), kot je vsakodnevno izgovarjanje šestnajstih krogov mahā-mantre z japa-mālo. Po teh načelih se moramo ravnati z vero in navdušenjem. To je tat-tat-karma-pravartana, raznovrstno vdano služenje.

Če hočemo uspešno vdano služiti Kṛṣṇi, se moramo tudi izogibati neprimerne družbe, v katero sodijo karmīji, jñānīji, jogiji in drugi abhakte. Nekoč je Śrī Caitanyo Mahāprabhuja eden od njegovih bhakt, ki je živel z družino, povprašal o splošnih načelih vaiṣṇavizma in vsakdanjih dolžnostih vaiṣṇav. Śrī Caitanya Mahāprabhu mu je takoj odgovoril: asat-saṅga-tyāga, – ei vaiṣṇava-ācāra. »Za vaiṣṇave je značilno, da se ne družijo s posvetnimi ljudmi oziroma abhaktami.« Zato Śrīla Narottama dāsa Ṭhākura priporoča: tāṅdera caraṇa sevi bhakta-sane vāsa. »Živeti moramo v družbi čistih bhakt in se ravnati po načelih, ki so jih določili prejšnji ācārye oziroma šest gosvāmījev (Śrī Rūpa Gosvāmī, Śrī Sanātana Gosvāmī, Śrī Jīva Gosvāmī, Śrī Raghunātha dāsa Gosvāmī, Śrī Gopāla Bhaṭṭa Gosvāmī in Śrī Raghunātha Bhaṭṭa Gosvāmī).« Če živimo v družbi bhakt, se skoraj gotovo ne bomo družili z drugimi. Mednarodna skupnost za zavest Krišne številne centre odpira samo zato, da bi ljudje lahko živeli z bhaktami in se po predpisanih načelih posvetili duhovnosti.

Vdano služenje pomeni duhovne dejavnosti. Na transcendentalni ravni nismo onesnaženi s tremi guṇami materialne narave. To je viśuddha-sattva, raven čiste vrline, ki nima primesi strasti ali nevednosti. V gibanju za zavest Kṛṣṇe od vseh pričakujemo, da zgodaj vstajajo (pred četrto uro zjutraj), prisostvujejo maṅgala-āratiju oziroma jutranjemu čaščenju, berejo Śrīmad-Bhāgavatam, izvajajo kīrtano in tako naprej. Tako ves čas vdano služimo Kṛṣṇi, štiriindvajset ur na dan. To je sato vṛtti, ravnanje po zgledu prejšnjih ācārij, ki so se ves čas vešče posvečali Kṛṣṇe zavestnim opravilom.

Če se dosledno držimo nasveta Śrīla Rūpe Gosvāmīja iz tega verza – da naj delujemo z navdušenjem, zaupanjem in potrpljenjem, se izogibamo slabe družbe, upoštevamo predpisana načela in ostanemo med bhaktami – bomo zagotovo vedno bolj vdano služili Kṛṣṇi. Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura v zvezi s tem dodaja, da so kopičenje znanja s filozofsko spekulacijo, zgrinjanje posvetnega bogastva z vse uspešnejšim delom, katerega sadove hočemo uživati, in želja po jogijskih siddhijih oziroma materialnih močeh, v nasprotju z načeli vdanega služenja. Popolnoma moramo biti ravnodušni do takih minljivih dejavnosti in namesto tega živeti po predpisanih načelih vdanega služenja. Bhagavad-gītā (2.69) pravi:

yā niśā sarva-bhūtānāṁ
tasyāṁ jāgarti saṁyamī
yasyāṁ jāgrati bhūtāni
sā niśā paśyato muneḥ

»Kar je za vsa bitja noč, je za samoobvladanega čas budnosti, kar je za vsa bitja čas budnosti, pa je za introspektivnega modreca noč.«

Vdano služenje Gospodu je živemu bitju vse. To je končni cilj in najvišja popolnost človeškega življenja. O tem moramo biti prepričani in se hkrati zavedati, da razen vdanega služenja nobena dejavnost – kot so filozofsko razglabljanje, delovanje z željo po posvetni koristi in prizadevanje za dosego mističnih moči – nikoli ne bo obrodila trajnega sadu. Na poti vdanega služenja bomo s popolnim zaupanjem dosegli želeni cilj, druge poti pa nam bodo prinesle le nemir. V desetem spevu Śrīmad-Bhāgavatama piše: »Mirno smo lahko prepričani, da tisti, ki se namesto vdanega služenja z drugačnimi nameni posvečajo strogi askezi, kljub velikemu trudu nimajo čistega uma, saj ničesar ne vedo o transcendentalnem služenju Gospodu z ljubeznijo.«

Piše pa tudi to: »Čeprav lahko tisti, ki spekulativno razglabljajo, in tisti, ki si želijo sadov svojega dela, živijo zelo asketsko in delajo pokore, jim vseeno spodleti. Gospodovim bhaktam pa se to nikoli ne zgodi. V Bhagavad-gīti (9.31) Vsevišnja Božanska Osebnost zagotavlja Arjuni: kaunteya pratijānīhi na me bhaktaḥ praṇaśyati. »O Kuntījin sin, odločno razglasi, da Moj bhakta nikoli ne propade.«

Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti (2.40) pravi tudi to:

nehābhikrama-nāśo ’sti
pratyavāyo na vidyate
svalpam apy asya dharmasya
trāyate mahato bhayāt

»Človek, ki gre po tej poti, ničesar ne izgubi in nikoli ne nazaduje, že majhen napredek pa ga lahko reši pred najstrašnejšo nevarnostjo.«

Vdano služenje Kṛṣṇi je tako čisto in popolno, da nas z neustavljivo močjo ponese h končnemu uspehu, če se mu posvetimo. Včasih kdo opusti običajne posvetne dolžnosti in se iz čustvenega vzgiba zateče k lotosovim stopalom Vsevišnjega Gospoda. Tako Mu že začne vdano služiti. Tak nezrel bhakta ničesar ne izgubi, tudi če zaide s poti. Kakšno korist pa ima tisti, ki opravlja predpisane dolžnosti svoje varṇe in āśrame, vendar ne služi Kṛṣṇi? Čeprav se neuspešen bhakta utegne roditi v družini nizkega rodu, vseeno nadaljuje duhovno pot tam, kjer jo je prekinil. Vdano služenje je ahaituky apratihatā, kar pomeni, da nima nikakršnega posvetnega vzroka in da ga nič posvetnega ne more ustaviti ali trajno ovirati. Zato mora biti bhakta prepričan o tem, kar počne, in se ne sme preveč zanimati za dejavnosti karmījev, jñānījev in jogijev.

Tisti, ki si želijo sadov svojega dela, spekulativni filozofi in mistični jogiji imajo vsekakor veliko odlik, ampak vse te se v bhaktovem značaju razvijejo samodejno. Za to si mu ni treba posebej prizadevati. Śrīmad-Bhāgavatam (5.18.12) potrjuje, da bo tisti, ki s čisto vdanostjo služi Kṛṣṇi, postopoma razvil vse odlike, kakršne imajo polbogovi. Ker bhakte posvetno delovanje ne zanima, se materialno ne onesnaži in takoj doseže transcendentalno raven. Kdor pa opravlja posvetne dejavnosti – pa naj bo tako imenovani jñānī, jogi, karmī, človekoljub, rodoljub ali kaj drugega – se ne more dvigniti na višjo raven mahātme, temveč ostane durātmā, ozkosrčnež. Bhagavad-gītā (9.13) pravi:

mahātmānas tu māṁ pārtha
daivīṁ prakṛtim āśritāḥ
bhajanty ananya-manaso
jñātvā bhūtādim avyayam

»O Pṛthin sin, tisti, ki niso v iluziji, so pod zaščito božanske narave. Take velike duše se popolnoma posvetijo vdanemu služenju, saj vedo, da sem izvorna in neizčrpna Vsevišnja Božanska Osebnost.«

Ker vse bhakte ščiti Gospodova vrhovna energija, ne bi smeli zaiti s poti vdanega služenja in posnemati karmījev, jñānījev ali jogijev. To je utsāhān niścayād dhairyāt tat-tat-karma-pravartanāt, predpisano vdano služenje z navdušenjem, potrpljenjem in zaupanjem. Tako lahko neovirano napredujemo na poti vdanega služenja Kṛṣṇi.

« Previous Next »