VERZ 31
na ca śreyo ’nupaśyāmi
hatvā sva-janam āhave
na kāṅkṣe vijayaṁ kṛṣṇa
na ca rājyaṁ sukhāni ca
na – niti; ca – tudi; śreyaḥ – dobro; anupaśyāmi – slutim; hatvā – če ubijem; sva-janam – lastne sorodnike; āhave – v bitki; na – niti; kāṅkṣe – želim; vijayam – zmago; kṛṣṇa – o Kṛṣṇa; na – niti; ca – tudi; rājyam – kraljestvo; sukhāni – srečo od tega; ca – tudi.
Ne vem, kaj dobrega bi lahko sledilo poboju lastnih sorodnikov v tej bitki, dragi moj Kṛṣṇa, pa tudi zmage, kraljestva in sreče, ki bi jih prineslo tako dejanje, si ne želim.
Ker pogojene duše ne vedo, da je v njihovem pravem interesu spoznati Viṣṇuja (ali Kṛṣṇo), jih privlačijo odnosi, osnovani na telesu, za katere upajo, da jim bodo prinesli srečo. Zaslepljeni od takega pojmovanja življenja pozabijo tudi, kaj prinaša materialno srečo. Videti je, da je Arjuna pozabil celo na moralna pravila, ki veljajo za kṣatriye. Rečeno je, da lahko na mogočen, slepeč sončev planet odideta dve vrsti ljudi: kṣatriye, ki se bojujejo na Kṛṣṇov ukaz in umrejo na bojišču, ter osebe v redu odpovedi, ki so se popolnoma posvetile duhovnosti. Arjuna noče ubiti niti svojih sovražnikov, kaj šele sorodnikov. Meni, da v njegovem življenju ne bo sreče, če ubije sorodnike, in se zato ni pripravljen bojevati, kakor sit človek nima volje do kuhanja. Zdaj se je iz obupa odločil, da bo odšel v gozd in tam živel kot samotar. Toda kot kṣatriya potrebuje za preživljanje kraljestvo, saj kṣatriye ne morejo opravljati nobenega drugega dela. Ampak Arjuna nima kraljestva. Dobi ga lahko samo tako, da se bojuje z bratranci in brati ter zahteva, da mu vrnejo kraljestvo, ki ga je podedoval po očetu, česar pa noče storiti. Meni, da bo zanj najbolje, da odide v gozd in tam živi kot samotar.