VERZ 4-5

V tem verzu so naštete razne lastnosti živih bitij, ki jih je vse, tako dobre kot slabe, ustvaril Kṛṣṇa.

Inteligenten je, kdor je sposoben videti stvari v pravi luči, znanje pa je sposobnost razlikovanja duha od materije. Znanje, ki ga dobimo na univerzah, obravnava samo materijo in zato ni pravo znanje. Znanje je poznavanje razlike med duhom in materijo. Sodobni izobraževalni sistem ljudem ne daje znanja o duši, temveč jih uči samo o materialnih elementih in o zadovoljevanju telesnih potreb. Akademsko znanje zato ni popolno.

Asammoha je osvobojenost od dvomov in iluzije, doseže pa jo lahko, kdor preneha omahovati in si pridobi transcendentalno znanje. Tak človek se počasi, toda zagotovo reši iluzije. Ničesar ne smemo sprejeti slepo, temveč moramo biti zmeraj pazljivi in preudarni. Razviti moramo tudi kṣamo, prizanesljivost in odpustljivost. Biti moramo prizanesljivi in odpustiti drugim manjše žalitve. Satyam ali resnicoljubnost je lastnost tistega, ki dejstva predstavi taka, kakršna so, da bi imeli drugi od tega korist. Dejstev ne smemo potvarjati. Moralna pravila narekujejo, da lahko resnico povemo le, če je prijetna za sogovornika. Toda to ni resnicoljubnost. Resnico moramo povedati brez zadržkov, tako da bodo drugi dejansko poznali dejstva. Če ljudi opozorimo na to, da je nekdo tat, govorimo resnico. Čeprav je ta včasih neprijetna, je ne bi smeli skrivati. Kdor je resnicoljuben, verno predstavi dejstva za dobro drugih. To je opredelitev resnice.

Sposobnost obvladovanja čutov je lastnost človeka, ki čutov ne uporablja za to, da bi brez potrebe sam užival. Osnovnih čutnih potreb ni prepovedano zadovoljevati, prekomerno čutno uživanje pa je pogubno za duhovni napredek. Čutov zato ne bi smeli uporabljati brez potrebe. Tudi umu ne smemo dovoliti, da razmišlja po nepotrebnem. To se imenuje śama. Časa ne bi smeli zapravljati s premišljevanjem o tem, kako priti do denarja. S tem zlorabljamo svojo sposobnost mišljenja. Um moramo uporabiti za razumevanje človekove glavne potrebe, o kateri se moramo poučiti iz avtoritativnega izvora. Sposobnost mišljenja bi morali torej razviti v družbi priznanih poznavalcev svetih spisov ter v družbi svetih ljudi, duhovnih učiteljev in tistih, ki so že razvili svojo sposobnost mišljenja. Vir našega zadovoljstva oziroma sreče (sukham) bi moralo biti samo to, kar nam omogoča razvijati duhovno znanje o zavesti Kṛṣṇe. Kar je neugodno za razvijanje zavesti Kṛṣṇe, je izvor bolečine in trpljenja. Vse, kar je koristno za napredovanje v zavesti Kṛṣṇe, bi morali sprejeti, vsemu, kar zavira tak napredek, pa bi se morali odreči.

Bhava, rojstvo, je značilnost materialnega telesa. Duša se ne rodi niti ne umre. O tem smo govorili na začetku Bhagavad-gīte. Rojstvu in smrti je podložno le materialno telo. Strah je posledica skrbi za prihodnost. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, ne pozna strahu, saj mu njegovo delovanje zagotavlja vrnitev v duhovno nebo, domov k Bogu. Prihodnost takega človeka je torej zelo svetla. Drugi ne vedo, kaj jih čaka v prihodnosti in kakšno bo njihovo naslednje življenje, zato so zmeraj polni tesnobe. Da bi se znebili tesnobe, moramo spoznati Kṛṣṇo in biti zmeraj zavestni Kṛṣṇe. Tako se bomo rešili vsega strahu. V Śrīmad-Bhāgavatamu (11.2.37) je rečeno: bhayaṁ dvitīyābhiniveśataḥ syāt – strah je posledica človekove prekritosti s slepilno energijo. Tisti, ki so se rešili vpliva slepilne energije, ki so prepričani, da niso materialno telo, temveč duhovni delci Vsevišnje Božanske Osebnosti, in ki zato transcendentalno služijo Vrhovnemu Bogu, pa se ne bojijo ničesar. Take ljudi čaka zelo svetla prihodnost. Strah preveva tiste, ki niso zavestni Kṛṣṇe. Neustrašnost (abhayam) lahko doseže samo, kdor postane zavesten Kṛṣṇe.

Ahiṁsā ali nenasilnost je lastnost človeka, ki s svojim delovanjem drugim nikoli ne povzroči trpljenja ali nemira. Od materialnih dejavnosti, za katere politiki, sociologi, filantropi in drugi obljubljajo, da bodo dale velike rezultate, ni nobene koristi, kajti politiki in filantropi nimajo transcendentalnega vida; ne vedo, kaj je zares dobro za človeško družbo. Ahiṁsā pomeni poučiti ljudi, kako lahko najbolje izkoristijo priložnost, ki so jo dobili s človeškim telesom. Človeško življenje je namenjeno dosegi samospoznanja. Vsako gibanje ali organizacija, ki ljudem ne pomaga doseči tega cilja, povzroča torej nasilje nad človeškim telesom. Dejavnosti, ki ljudem pomagajo doseči duhovno srečo, pa so dejavnosti nenasilja.

Samatā, uravnovešenost, je odsotnost navezanosti in odbojnosti. Prekomerna navezanost in odbojnost nista ugodni. Materialni svet bi morali sprejemati brez navezanosti in odbojnosti. Sprejeti moramo tisto, kar nam bo pomagalo pri razvijanju zavesti Kṛṣṇe, vsemu, kar bi nas pri tem oviralo, pa se moramo odreči. Temu pravimo samatā, uravnovešenost. Kṛṣṇe zavesten človek se pri sprejemanju in zavračanju stvari ozira samo na to, ali mu bodo pomagale napredovati v zavesti Kṛṣṇe ali ne.

Tuṣṭi, zadovoljnost, je lastnost tistega, ki nima želje po kopičenju materialnih dobrin z nepotrebnim delom. Zadovoljni bi morali biti s tem, kar dobimo po milosti Vsevišnjega Gospoda; temu pravimo zadovoljnost. Tapas je askeza. V Vedah najdemo veliko pravil za asketsko življenje. Predpisano je na primer zgodnje vstajanje in kopanje v zgodnjem jutru. Včasih je zelo težko zgodaj vstati. Vsaka taka neprijetnost, ki jo sprejmemo prostovoljno, se imenuje askeza. Vede predpisujejo tudi, da se moramo na določene dneve v mesecu postiti. Morda takih postov ne maramo, toda če smo odločeni napredovati v znanosti o zavesti Kṛṣṇe, moramo sprejeti telesne neudobnosti, priporočene v Vedah. Ne smemo pa se postiti po nepotrebnem ali v nasprotju s pravili Ved. Postiti se ne bi smeli zaradi političnih ciljev. V Bhagavad-gīti je rečeno, da je tak post v guṇi nevednosti. Delovanje v guṇah nevednosti in strasti ne vodi k duhovnemu napredku. Da bi duhovno napredovali, moramo delovati v guṇi vrline. Post, ki je v skladu s pravili Ved, človeku pomaga, da si pridobi duhovno znanje.

Kar se tiče dajanja miloščine, bi morali petdeset odstotkov svojega zaslužka dati za kako dobrodelno dejavnost. In katere dejavnosti so dobrodelne? Tiste, ki so v skladu z načeli zavesti Kṛṣṇe. Tako delo ni le dobro, temveč najboljše. Ker je Kṛṣṇa dober, je dobro tudi delo, ki ga opravljamo Zanj. Miloščino moramo zato dati človeku, ki je zavesten Kṛṣṇe. Vede predpisujejo, da jo moramo dati brāhmaṇam. Ljudje počno to še danes, čeprav ne povsem v skladu s pravili iz Ved. V Vedah je namreč rečeno, da bi morali miloščino dati brāhmaṇam. Zakaj? Ker negujejo višje, duhovno znanje. Brāhmaṇa bi moral celo življenje posvetiti spoznavanju Brahmana. Brahma jānātīti brāhmaṇaḥ: kdor pozna Brahman, se imenuje brāhmaṇa. Brāhmaṇe dobivajo miloščino torej zato, ker zmeraj opravljajo višje, duhovne dejavnosti in nimajo časa, da bi služili za preživljanje. Vede predpisujejo, da bi morali miloščino dati tudi sannyāsījem, ljudem, ki živijo v redu odpovedi. Sannyāsīji prosijo od vrat do vrat, ne zaradi denarja, temveč zato, da bi lahko pridigali. Obiskujejo družinske ljudi in jih poskušajo prebuditi iz dremeža nevednosti. Ker se družinski ljudje ukvarjajo z družinskimi zadevami in so zato pozabili, da je pravi cilj življenja obuditi zavest Kṛṣṇe, jih sannyāsīji obiskujejo kot berači in jih spodbujajo k temu, da postanejo zavestni Kṛṣṇe. Vede pravijo, da bi se moral človek prebuditi in doseči cilj človeškega življenja. Sannyāsīji dajejo ljudem znanje in metodo, s katero je ta cilj mogoče doseči, zato je treba miloščino dajati ljudem v redu odpovedi, brāhmaṇam in v podobne dobre namene, ne pa kar komur koli.

V zvezi s slavo (yaśas) je Gospod Caitanya dejal, da je človek slaven, če postane velik bhakta. To je prava slava. Kdor zaslovi, ker je postal zelo zavesten Kṛṣṇe, je resnično slaven. Vsakdo drug je neslaven.

Vse te lastnosti lahko najdemo v ljudeh in polbogovih po vsem univerzumu. Na drugih planetih obstaja mnogo človeških življenjskih vrst in naštete lastnosti najdemo tudi pri njih. Za tistega, ki bi rad postal zavesten Kṛṣṇe, Kṛṣṇa ustvari vse te lastnosti, človek pa jih potem v sebi sam razvija. Vsevišnji Gospod poskrbi, da vsakdo, kdor Mu vdano služi, razvije vse dobre lastnosti.

Izvor vsega, tako dobrega kot slabega, je Kṛṣṇa. V materialnem svetu ni ničesar, česar ne bi bilo v Kṛṣṇi. Kdor to ve, ima znanje: čeprav vemo, da se stvari med seboj razlikujejo, se moramo zavedati, da vse prihaja iz Kṛṣṇe.