VERZ 1
arjuna uvāca
mad-anugrahāya paramaṁ
guhyam adhyātma-saṁjñitam
yat tvayoktaṁ vacas tena
moho ’yaṁ vigato mama
arjunaḥ uvāca – Arjuna je rekel; mat-anugrahāya – samo da bi mi izkazal milost; paramam – najvišje; guhyam – zaupno znanje; adhyātma – duhovno; saṁjñitam – na temo; yat – kar; tvayā – od Tebe; uktam – rečene; vacaḥ – besede; tena – s tem; mohaḥ – iluzija; ayam – ta; vigataḥ – odstranjena; mama – moja.
Arjuna je rekel: Zdaj, ko sem slišal najzaupnejše duhovno znanje, ki si mi ga milostno razodel, je moja iluzija razpršena.
To poglavje govori o Kṛṣṇi kot o vzroku vseh vzrokov. Kṛṣṇa je celo poreklo Mahā-Viṣṇuja, iz katerega izvirajo materialni univerzumi. Ni inkarnacija, temveč vir vseh inkarnacij. To je bilo v celoti pojasnjeno že v prejšnjem poglavju.
Arjuna pravi, da se je osvobodil iluzije. To pomeni, da Kṛṣṇe nima več za navadnega človeka, za svojega prijatelja, temveč Ga vidi kot izvor vsega. Arjuna si je pridobil duhovno znanje in je vesel, da ima tako velikega prijatelja, kot je Kṛṣṇa. Razmišlja pa tudi o drugih, ki za razliko od njega Kṛṣṇe morda ne bodo priznali za izvor vsega, kar je. Da bi vse ljudi prepričal o Kṛṣṇovi božanski naravi, v tem poglavju prosi Kṛṣṇo, naj mu pokaže Svoje kozmično telo. Kdor vidi Kṛṣṇovo kozmično telo, se zelo prestraši, kot se je prestrašil Arjuna, toda Kṛṣṇa je tako ljubezniv, da zatem znova privzame Svojo izvorno podobo. Arjuna zdaj ve, kar mu je Kṛṣṇa že večkrat povedal: da mu govori samo za njegovo dobro. Zaveda se torej, da je vse, kar se mu dogaja, Kṛṣṇova milost. Zdaj je prepričan, da je Kṛṣṇa vzrok vseh vzrokov in da kot Nadduša prebiva v srcu vsakega živega bitja.