VERZ 55

Kdor želi doseči Kṛṣṇo, Vrhovno Osebnost, glavno od osebnih podob Boga, ki prebiva na planetu Kṛṣṇaloki v duhovnem nebu, in se zaupno družiti z Njim, se mora ravnati po tem navodilu, ki ga je dal sam Vsevišnji Gospod. V tem verzu je torej zajeto bistvo Bhagavad-gīte. Bhagavad-gītā je knjiga, namenjena pogojenim dušam, ki v tem svetu poskušajo zagospodovati materialni naravi in ne vedo ničesar o pravem, duhovnem življenju. Namen Bhagavad-gīte je pokazati človeku, kako lahko spozna svojo duhovno bit in svoj večni odnos z vrhovno duhovno osebnostjo, ter ga poučiti, kako se lahko vrne domov, k Bogu. V tem verzu je jasno opisano vdano služenje, metoda, ki nam omogoča doseči duhovno popolnost.

Kar se delovanja tiče, bi morali vso svojo energijo uporabiti za Kṛṣṇo. V Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.2.255) je pojasnjeno:

Vsakdo bi moral opravljati samo delo, ki je povezano s Kṛṣṇo. Temu pravimo kṛṣṇa-karma. Opravljamo lahko različne dejavnosti, ne smemo pa biti navezani na sadove svojega dela. Te moramo v celoti posvetiti Kṛṣṇi. Poslovnež, na primer, deluje zavestno Kṛṣṇe, če sklepa posle za Kṛṣṇo. Če je lastnik podjetja Kṛṣṇa, potem dobiček, ki ga prinese poslovanje, pripada Kṛṣṇi. Poslovnež s tisoči dolarjev lahko ves denar da Kṛṣṇi. To je delo za Kṛṣṇo. Namesto da zgradi veliko hišo za lastno čutno uživanje, lahko zgradi lep tempelj za Kṛṣṇo, postavi vanj Božanstvo Kṛṣṇe in Mu služi po pravilih avtoritativnih knjig o vdanem služenju. Vse to je kṛṣṇa-karma. Na sadove svojega dela ne bi smeli biti navezani, temveč bi jih morali darovati Kṛṣṇi, zase pa bi morali vzeti prasādam, ostanke daritev Kṛṣṇi. Če človek zgradi za Kṛṣṇo velik tempelj, v katerega umesti Božanstvo Kṛṣṇe, lahko tudi živi v njem, vedeti pa mora, da je lastnik templja Kṛṣṇa. Takemu zavedanju pravimo zavest Kṛṣṇe. Kdor pa ne more zgraditi templja, lahko čisti Kṛṣṇov tempelj. To je prav tako kṛṣṇa-karma. Lahko tudi obdeluje vrt; kdor ima zemljo (v Indiji ima vsak siromak nekaj zemlje), jo lahko uporabi za Kṛṣṇo, tako da vzgaja cvetje in ga daruje Kṛṣṇi. Lahko posadi rastlino tulasī, kajti njeni listi imajo posebno vrednost, o čemer Kṛṣṇa sam govori v Bhagavad-gīti. Patraṁ puṣpaṁ phalaṁ toyam. Kṛṣṇa želi, da Mu darujemo list, cvet, sadež ali pa malo vode, in je zadovoljen s takim darom. Ko Gospod omenja list, misli predvsem na list rastline tulasī. Posadimo lahko torej tulasī in jo zalivamo. Tako lahko tudi najrevnejši človek služi Kṛṣṇi. To je nekaj primerov, ki ponazarjajo, kako lahko delamo za Kṛṣṇo.

Beseda mat-paramaḥ se nanaša na tistega, za kogar je najvišja popolnost druženje s Kṛṣṇo v Njegovem vrhovnem prebivališču. Tak človek ne želi oditi na višje planete, kot so Mesec, Sonce in rajski planeti, niti na najvišji planet tega univerzuma, Brahmaloko. Ti planeti ga ne zanimajo. Njegova edina želja je, da odide v duhovno nebo. Pa tudi v duhovnem nebu ne bi bil zadovoljen, če bi se zlil z bleščečim sijajem brahmajyotijem, kajti njegov cilj je najvišji duhovni planet, Kṛṣṇaloka, Goloka Vṛndāvana. Tak človek ve vse o tem planetu, zato ga drugi planeti ne zanimajo. Kot pove beseda mad-bhaktaḥ, se popolnoma posveti vdanemu služenju, kar pomeni, da posluša in poje o Gospodu, se Ga spominja, Ga časti, služi Njegovim lotosovim stopalom, posveča molitve Gospodu, izpolnjuje Gospodove ukaze, prijateljuje z Gospodom in se Mu popolnoma preda. Bhakta lahko opravlja devet, osem, sedem, ali pa tudi eno samo dejavnost vdanega služenja in tako bo zagotovo dosegel popolnost.

V tem verzu je posebej pomembna beseda saṅga-varjitaḥ. Ne bi se smeli družiti z ljudmi, ki so sovražni Kṛṣṇi. To niso le ateisti, temveč tudi vsakdo, kogar privlači delovanje za čutno uživanje ali spekulativno filozofiranje. V Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.1.11) je čisto vdano služenje zato opisano takole:

Śrīla Rūpa Gosvāmī v tem verzu jasno pravi, da se mora tisti, ki bi rad služil Gospodu s čisto ljubeznijo in vdanostjo, osvoboditi vseh materialnih nečistoč. Ne sme se družiti z ljudmi, ki delujejo za čutno uživanje in se predajajo spekulativnemu filozofiranju. Ko zapusti tako škodljivo družbo in se osvobodi nečistoč v obliki materialnih želja, začne opravljati dejavnosti, ki mu omogočijo, da si pridobi znanje o Kṛṣṇi. To je čisto vdano služenje. Ānukūlyasya saṅkalpaḥ prātikūlyasya varjanam. (Hari-bhakti-vilāsa 11.676) Naša dejanja, povezana s Kṛṣṇo, in naše misli o Njem morajo biti pozitivni, in ne negativni. Kaṁsa, na primer, je bil Kṛṣṇov sovražnik in je že od trenutka, ko se je Kṛṣṇa pojavil na tem svetu, neprestano razmišljal, kako naj Ga ubije. Ker so bili vsi njegovi poskusi neuspešni, je nenehno mislil na Kṛṣṇo. Kadar je delal, jedel ali spal, je bil zato ves čas popolnoma zavesten Kṛṣṇe, ker pa v njegovem srcu ni bilo ljubezni, je kljub temu, da je štiriindvajset ur na dan mislil na Kṛṣṇo, ostal demon, in Kṛṣṇa ga je nazadnje ubil. Vsakdo, kogar ubije Kṛṣṇa, seveda takoj doseže osvoboditev, toda to ni cilj čistega bhakte. Čisti bhakta si ne želi osvoboditve. Ne želi si oditi niti na najvišji planet duhovnega sveta, Goloko Vṛndāvano. Njegova edina želja je, da bi lahko zmeraj služil Kṛṣṇi, ne glede na to, kje je.

Kṛṣṇov bhakta je prijateljski do vsakogar. Zato je tu rečeno, da nima sovražnika (nirvairaḥ). Kako to? Kṛṣṇov bhakta ve, da je vdano služenje edino, ki lahko reši človeka vseh življenjskih problemov. To ve iz lastne izkušnje, zato bi rad, da za metodo zavesti Kṛṣṇe izvedo vsi ljudje. V zgodovini se je velikokrat zgodilo, da so Gospodovi bhakte tvegali življenja, da bi razširili zavest Boga. Najbolj znan je primer gospoda Jezusa Kristusa. Brezbožneži so ga križali in on je žrtvoval svoje življenje za širjenje zavesti Boga. Seveda ne bi smeli misliti, da je bil ubit. Tudi v zgodovini Indije je veliko podobnih primerov, recimo Ṭhākura Haridāsa in Prahlāda Mahārāja. Zakaj so ti bhakte tvegali življenja? Da bi razširili zavest Kṛṣṇe, kar pa ni lahka naloga. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, ve, da ljudje trpijo zato, ker so pozabili na svoj večni odnos s Kṛṣṇo. Največ, kar lahko storimo za človeštvo, je torej, da svoje bližnje rešimo vseh materialnih problemov. Na ta način čisti bhakta služi Gospodu. Lahko si predstavljamo, kako milosten je Kṛṣṇa do tistih, ki Mu služijo in pri tem vse tvegajo Zanj. Zato taki bhakte po smrti nedvomno dosežejo najvišji planet duhovnega sveta.

Kṛṣṇa je, če povzamemo, pokazal Arjuni Svoje začasno kozmično telo ter se pojavil pred njim v podobi vsepožirajočega časa in tudi kot štiriroki Viṣṇu. Kṛṣṇa je torej izvor vseh teh pojavnih oblik in ni manifestacija izvorne viśva-rūpe ali Viṣṇuja. Kṛṣṇa je izvor vseh drugih podob Boga. Obstaja na stotine in tisoče Viṣṇujev, toda za bhakto je pomembna samo Kṛṣṇova izvorna podoba, dvoroki Śyāmasundara. V Brahma-saṁhiti je rečeno, da tisti, ki so z ljubeznijo in vdanostjo privrženi Kṛṣṇi v podobi Śyāmasundare, v srcu zmeraj vidijo samo Njega in nič drugega. Razumeti moramo torej, da je podoba Kṛṣṇe glavna in najvišja podoba Boga. To je smisel enajstega poglavja Bhagavad-gīte.