VERZ 18
jyotiṣām api taj jyotis
tamasaḥ param ucyate
jñānaṁ jñeyaṁ jñāna-gamyaṁ
hṛdi sarvasya viṣṭhitam
jyotiṣām – vseh sijočih teles; api – tudi; tat – to; jyotiḥ – vir svetlobe; tamasaḥ – teme; param – onstran; ucyate – rečeno je; jñānam – znanje; jñeyam – predmet spoznavanja; jñāna-gamyam – kar dosežemo z znanjem; hṛdi – v srcu; sarvasya – vsakogar; viṣṭhitam – je.
Vir svetlobe vseh sijočih teles je. Nad temo materije je in je nezaznaven. Gospod kot Nadduša je znanje, predmet spoznavanja in cilj znanja. Prebiva v srcu vsakega živega bitja.
Nadduša, Vsevišnja Božanska Osebnost, je vir svetlobe vseh sijočih teles, kakršna so na primer sonce, mesec in zvezde. Vede pojasnjujejo, da v duhovnem svetu ni potrebe po soncu in mesecu, saj tam vse razsvetljuje sijaj Vsevišnjega Gospoda, brahmajyoti. Ta duhovni sijaj je v materialnem svetu prekrit z mahat-tattvo ali materialnimi elementi, zato tu potrebujemo druge vire svetlobe: sonce, mesec, elektriko itd. V duhovnem svetu ti niso potrebni. V Vedah je jasno rečeno, da tam vse razsvetljuje Gospodov bleščeči sijaj. Gospod torej ni v materialnem, temveč v duhovnem svetu, daleč daleč stran, v duhovnem nebu. To je prav tako potrjeno v Vedah: āditya-varṇaṁ tamasaḥ parastāt (Śvetāśvatara Upaniṣada 3.8). Gospod je večno bleščeč kakor sonce, vendar pa je neskončno daleč, onstran teme materialnega sveta.
Gospodovo znanje je transcendentalno. V Vedah je rečeno, da je Brahman zgoščeno transcendentalno znanje. Kdor bi rad odšel v duhovni svet, dobi potrebno znanje od Vsevišnjega Gospoda, ki prebiva v srcu vsakega živega bitja. Ena od vedskih manter (Śvetāśvatara Upaniṣada 6.18) se glasi: taṁ ha devam ātma-buddhi-prakāśaṁ mumukṣur vai śaraṇam ahaṁ prapadye. Kdor dejansko želi doseči osvoboditev, se mora predati Vsevišnji Božanski Osebnosti. O končnem cilju znanja pa Vede pravijo: tam eva viditvāti mṛtyum eti – „Samo kdor pozna Njega, se lahko dvigne nad rojstvo in smrt.“ (Śvetāśvatara Upaniṣada 3.8)
Kot vrhovni upravitelj prebiva Gospod v srcu vsakega živega bitja. Roke in noge Vsevišnjega so vsepovsod, za individualno dušo pa tega ne moremo trditi. Priznati je treba torej, da sta poznavalca polja delovanja dva: individualna duša in Nadduša. Roke in noge živega bitja so na enem mestu, Kṛṣṇove roke in noge pa se širijo vsepovsod. To potrjuje Śvetāśvatara Upaniṣada (3.17): sarvasya prabhum īśānaṁ sarvasya śaraṇaṁ bṛhat. Vsevišnja Božanska Osebnost, Nadduša, je prabhu ali gospodar vseh živih bitij in je zato njihovo končno zatočišče. Nadduša in individualna duša se torej nedvomno večno razlikujeta druga od druge.