VERZ 17
avibhaktaṁ ca bhūteṣu
vibhaktam iva ca sthitam
bhūta-bhartṛ ca taj jñeyaṁ
grasiṣṇu prabhaviṣṇu ca
avibhaktam – nerazdeljena; ca – tudi; bhūteṣu – v vseh živih bitjih; vibhaktam – razdeljena; iva – kakor da; ca – tudi; sthitam – nameščena; bhūta-bhartṛ – vzdrževalec vseh živih bitij; ca – tudi; tat – to; jñeyam – kar je treba vedeti; grasiṣṇu – ki uničuje; prabhaviṣṇu – ki omogoča razvoj; ca – tudi.
Čeprav je Gospod kot Nadduša navidez razdeljen med vsa živa bitja, je v resnici en sam in nerazdeljen. Vzdrževalec vseh živih bitij je, obenem pa jih tudi uniči in omogoči njihov razvoj.
Gospod kot Nadduša prebiva v srcu vsakega živega bitja. Ali to pomeni, da se je razdelil na več delov? Ne. Gospod je en sam. Primerjamo Ga lahko s soncem: ko je sonce v zenitu, je na enem mestu. Toda če bi ljudi v krogu pet tisoč kilometrov vprašali, kje je sonce, bi vam vsak od njih odgovoril, da sije nad njegovo glavo. Vede navajajo ta primer, da bi lahko razumeli, kako je Gospod, ki je sicer en sam, navidez razdeljen na več delov. V Vedah je rečeno tudi, da je en Viṣṇu zaradi Svoje vsemogočnosti prisoten vsepovsod, prav kakor sonce, ki ga vsakdo vidi na drugem mestu. Vsevišnji Gospod vzdržuje vsa živa bitja, pa vendar jih ob uničenju univerzuma vsa pokonča. To je potrjeno v enajstem poglavju, kjer Gospod pravi, da je prišel pokončat vse vojake, zbrane na Kurukṣetri. Tam razlaga, da uničuje tudi kot čas. Gospod je tisti, ki uniči, pobije vsa bitja. Ob stvarjenju materialnega sveta jim omogoči, da se razvijejo iz izvornega stanja, ob njegovem uničenju pa jih pokonča. Vedske himne prav tako pravijo, da je Gospod izvor vseh živih bitij in počivališče vsega. Po stvarjenju vse obstaja v Njegovi vsemogočnosti, po uničenju pa se vse vrne Vanj in počiva v Njem. To je rečeno v vedskih himnah. Yato vā imāni bhūtāni jāyante yena jātāni jīvanti yat prayanty abhisaṁ-viśanti tad brahma tad vijijñāsasva. (Taittirīya Upaniṣada 3.1)