VERZ 13

Iz tega verza je razvidno, da vsi planeti lebdijo v zraku zgolj zaradi Gospodove energije. Gospod vstopi v vsak atom, v vsak planet in v vsako živo bitje. O tem govori Brahma-saṁhitā, ki pravi, da popolni del Vsevišnje Božanske Osebnosti, Paramātmā, vstopi v planete, v univerzum, v živa bitja in celo v atome. Zaradi prisotnosti Paramātme vse stvari privzamejo prave oblike in lastnosti. Dokler je duša v telesu, se lahko človek obdrži nad vodo, ko pa življenjska iskra zapusti telo, je le-to mrtvo in se potopi. Ko razpade, seveda plava na vodi kakor slamna bilka, takoj po smrti pa potone. Podobno planeti lebdijo v prostoru, ker je v njih vrhovna energija Vsevišnje Božanske Osebnosti. Gospod s Svojo energijo drži v prostoru vse planete, kakor človek drži prgišče peska. Dokler je v njegovi roki, se ne razsuje, če ga vrže v zrak, pa se bo raztresel po tleh. Na podoben način v zraku lebdeči planeti počivajo v roki kozmičnega telesa Vsevišnjega Gospoda. Zaradi Gospodove moči in energije so vse gibajoče se in negibne stvari na svojih mestih. Vedske himne pravijo, da sonce sije zaradi Vsevišnjega Gospoda in da se tudi planeti gibljejo po svojih orbitah zaradi Njega. Če ne bi bilo Gospoda, bi se planeti razleteli kakor prašni delci v zraku in izginili.

Tudi mesec hrani rastlinje, ker je za to poskrbel Vsevišnji Gospod. Zaradi mesečine postane zelenjava okusna. Brez nje ne bi mogla rasti in ne bi imela prijetnega okusa. Ljudje lahko delajo, udobno živijo in uživajo v hrani, ker jih z vsem potrebnim oskrbuje Vsevišnji Gospod. Človeštvo sicer ne bi moglo preživeti. V tem verzu je zelo pomembna beseda rasātmakaḥ. Vse užitne rastline postanejo okusne zaradi vpliva meseca, v obliki katerega se pojavi Vsevišnji Gospod.