VERZ 54
brahma-bhūtaḥ prasannātmā
na śocati na kāṅkṣati
samaḥ sarveṣu bhūteṣu
mad-bhaktiṁ labhate parām
brahma-bhūtaḥ – ki je zedinjen z Absolutom; prasanna-ātmā – poln radosti; na – nikoli; śocati – žaluje; na – nikoli; kāṅkṣati – hrepeni; samaḥ – enako naklonjen; sarveṣu – vsem; bhūteṣu – živim bitjem; mat-bhaktim – vdano služenje Meni; labhate – doseže; parām – transcendentalno.
Kdor se dvigne na to transcendentalno raven, takoj spozna Vrhovni Brahman in preplavi ga neizmerna radost. Nikoli za ničemer ne žaluje in po ničemer ne hrepeni ter je enako naklonjen vsem živim bitjem. V tem stanju lahko doseže čisto vdano služenje Meni.
Za impersonaliste je najvišji cilj doseči raven brahma-bhūta, zedinjenje z Absolutom. Personalisti ali čisti bhakte pa napredujejo dalje, do čistega vdanega služenja Gospodu. To pomeni, da je tisti, ki s čisto vdanostjo služi Vsevišnjemu Gospodu, že v osvobojenem stanju, imenovanem brahma-bhūta, enost z Absolutom. Kdor ni dosegel zedinjenja z Vsevišnjim, z Absolutom, Mu ne more služiti. Na absolutni ravni ni razlike med služenim in služabnikom, pa vendar v višjem duhovnem smislu razlika med njima obstaja.
Materialističen človek, ki deluje zgolj za zadovoljstvo svojih čutov, zmeraj trpi, kdor v absolutnem svetu s čisto vdanostjo služi Gospodu, pa ne pozna trpljenja. Kṛṣṇov bhakta za ničemer ne žaluje in po ničemer ne hrepeni. Ker je Bog popolnoma zadovoljen, tudi živo bitje, ki služi Bogu oziroma Kṛṣṇi, doseže popolno zadovoljstvo in je kakor reka, očiščena vse umazanije. Ker čisti bhakta ne razmišlja o ničemer razen o Kṛṣṇi, je zmeraj radosten. Ne obžaluje materialnih izgub niti nima želje po materialnih dobrinah, saj mu služenje Gospodu daje popolno zadoščenje. Ne želi si materialnega uživanja, saj ve, da so vsa živa bitja sestavni delci Vsevišnjega Gospoda in da so zato večno Njegovi služabniki. Živih bitij v materialnem svetu ne deli na višja in nižja. Ti položaji so minljivi, bhakta pa ne posveča pozornosti ničemur, kar se za kratek čas pojavi in potem izgine. V njegovih očeh imata kamen in gruda zlata enako vrednost. To je značilno za raven brahma-bhūta, katero čisti bhakta zlahka doseže. Za človeka na tej stopnji je misel o zlitju z Vrhovnim Brahmanom in uničenju lastne individualnosti neznosna, ideja o dvigu na rajske planete neprivlačna kakor privid ali utvara, njegovi čuti pa so kakor kače s polomljenimi strupniki. Kakor se nam ni treba bati kače brez strupnikov, nam tudi od obvladanih čutov ne grozi nevarnost. Za ljudi, ki so pod vplivom materije, je ta svet mesto trpljenja, za bhakte pa je ravno tako dober kot Vaikuṇṭha, duhovno nebo. Največja osebnost v materialnem svetu ni v njihovih očeh nič pomembnejša od mravlje. To raven lahko dosežemo po milosti Gospoda Caitanye, ki je oznanjal čisto vdano služenje v tej dobi.