VERZ 11
śrī-bhagavān uvāca
aśocyān anvaśocas tvaṁ
prajñā-vādāṁś ca bhāṣase
gatāsūn agatāsūṁś ca
nānuśocanti paṇḍitāḥ
śrī-bhagavān uvāca – Vsevišnji Gospod je rekel; aśocyān – kar ni vredno žalosti; anvaśocaḥ – žaluješ; tvam – ti; prajñā-vādān – učene besede; ca – tudi; bhāṣase – govoriš; gata – izgubljena; asūn – življenja; agata – ki niso pretekla; asūn – življenja; ca – tudi; na – nikoli; anuśocanti – žalujejo; paṇḍitāḥ – učeni.
Vsevišnji Gospod je rekel: Medtem ko govoriš učene besede, žaluješ za tistim, kar ni vredno žalosti. Modri ne žalujejo niti za živimi niti za mrtvimi.
Gospod se je takoj postavil v vlogo učitelja in oštel učenca, saj mu je na posreden način dejal, da je neumen. Rekel je: „Govoriš kakor učen človek, ne veš pa, da učeni – tisti, ki vedo, kaj je telo in kaj duša – nikoli ne žalujejo za telesom, ne za živim ne za mrtvim.“ Naslednja poglavja bodo pojasnila, da je znanje poznavanje materije in duha ter osebnosti, ki ima oblast nad njima. Arjuna je trdil, da bi morali religioznim načelom pripisovati večjo pomembnost kakor politiki ali sociologiji, ni pa vedel, da je znanje o materiji, duši in Vsevišnjem še pomembnejše od religioznih obrazcev. Zato se ne bi smel imeti za zelo učenega. In ker ni bil najbolj učen, je žaloval za nečim, kar ni vredno žalosti. Telo se rodi in usojeno mu je, da ga danes ali jutri ne bo več, zato je manj pomembno od duše. Kdor to ve, ima pravo znanje in ne žaluje ne za mrtvim ne za živim materialnim telesom.