VERZ 13
dehino ’smin yathā dehe
kaumāraṁ yauvanaṁ jarā
tathā dehāntara-prāptir
dhīras tatra na muhyati
dehinaḥ – utelešenega; asmin – v tem; yathā – kakor; dehe – v telesu; kaumāram – otroštvo; yauvanam – mladost; jarā – starost; tathā – podobno; deha-antara – zamenjave telesa; prāptiḥ – izvršitev; dhīraḥ – razumen; tatra – zaradi tega; na – nikoli; muhyati – je zaveden.
Kakor utelešena duša v tem telesu neprekinjeno prehaja od otroštva do mladosti in starosti, tako duša tudi ob smrti preide v drugo telo. Razumnega človeka taka zamenjava telesa ne zmede.
Vsako živo bitje je individualna duša, katere telo se vsak trenutek spreminja. Včasih je videti kot otrok, včasih kot mladenič in včasih kot starec. Ves čas pa je v njem ista duša, ki se ne spreminja. Ob smrti nazadnje zamenja telo, tako da se preseli v drugo. In ker v naslednjem življenju zagotovo dobi novo telo – bodisi materialno bodisi duhovno – Arjuna ni imel razloga, da žaluje za Bhīṣmo in Droṇo, za katera ga je tako skrbelo. Nasprotno, veseliti bi se moral, da bosta stari telesi zamenjala za novi in tako obnovila svojo energijo. Take zamenjave telesa nam glede na to, kako smo delovali v življenju, prinašajo raznoliko uživanje in trpljenje. Ker sta bila Bhīṣma in Droṇa vzvišeni duši, bosta v naslednjem življenju gotovo dobila duhovni telesi ali pa vsaj telesi prebivalcev raja, v katerih bosta deležna višjih užitkov materialnega življenja. V nobenem primeru torej ni bilo razloga za obžalovanje.
Kdor ima popolno znanje o položaju individualne duše, Nadduše ter materialne in duhovne narave, se imenuje dhīra ali najpametnejši človek. Njega menjanje teles nikoli ne zmede.
Teorija māyāvādījev, po kateri je duša ena sama, je nesprejemljiva, saj se duše ne da razrezati na koščke. Če bi se dalo Vsevišnjega razrezati na več individualnih duš, bi to pomenilo, da je deljiv in spremenljiv, kar pa ni v skladu z načelom o nespremenljivosti Vrhovne Duše. Kakor je rečeno v Bhagavad-gīti, sestavni delci Vsevišnjega obstajajo večno (sanātana) in se imenujejo kṣara, kar pomeni, da lahko padejo v materialno naravo. Večno so sestavni delci Vsevišnjega in tudi po osvoboditvi ostane individualna duša sestavni delec. Toda ko je osvobojena, živi z Božansko Osebnostjo večno življenje v blaženosti in vednosti. Položaj Nadduše, ki prebiva v vsakem posameznem telesu in je znana kot Paramātmā, lahko ponazorimo s primerom odseva. Nadduša se razlikuje od individualnega živega bitja. Kadar pogledamo odsev neba v vodi, vidimo sonce, mesec in tudi zvezde. Zvezde lahko primerjamo z živimi bitji, sonce ali mesec pa z Vsevišnjim Gospodom. Individualno dušo, sestavni delec Vsevišnjega, predstavlja Arjuna, Vrhovna Duša pa je Božanska Osebnost, Śrī Kṛṣṇa. Kakor bo razvidno iz začetka četrtega poglavja, ti dve duši nista na isti ravni. Če bi bil Arjuna na isti ravni kot Kṛṣṇa in mu Kṛṣṇa ne bi bil nadrejen, bi bilo nesmiselno, da eden daje napotke, drugi pa jih sprejema. Če bi bila oba pod vplivom slepilne energije (māye), to ne bi bilo potrebno. Tako poučevanje bi bilo brez koristi, saj nihče, ki je v objemu māye, ne more biti avtoritativen učitelj. Na podlagi vsega tega lahko zaključimo, da je Gospod Kṛṣṇa Vsevišnji Gospod, ki je na višjem položaju kot živo bitje, Arjuna, pozabljiva duša pod urokom māye.