VERZ 14
mātrā-sparśās tu kaunteya
śītoṣṇa-sukha-duḥkha-dāḥ
āgamāpāyino ’nityās
tāṁs titikṣasva bhārata
mātrā-sparśāḥ – čutna zaznava; tu – samo; kaunteya – o Kuntījin sin; śīta – zima; uṣṇa – poletje; sukha – srečo; duḥkha – in trpljenje; dāḥ – ki dajejo; āgama – ki se pojavljajo; apāyinaḥ – ki izginevajo; anityāḥ – nestalni; tān – vse nje; titikṣasva – poskusi prenašati; bhārata – o potomec Bharatove dinastije.
O Kuntījin sin, sreča in nesreča nastopita za kratek čas, zatem pa izgineta, in sta kakor zima in poletje, ki prideta in odideta. Izvirata iz čutne zaznave, o Bharatov potomec, in človek se ju mora naučiti mirno prenašati.
Da bi lahko dobro opravljali svoje dolžnosti, se moramo naučiti mirno prenašati minljivo srečo in nesrečo. Vede predpisujejo, da se moramo okopati zgodaj zjutraj celo v mesecu māghi (januar-februar). Takrat je zelo hladno, vendar se človek, ki se drži religioznih načel, ne obotavlja in se kljub temu okopa. Gospodinja prav tako ostane v kuhinji tudi maja in junija ter kuha v največji poletni vročini. Svoje dolžnosti moramo opravljati kljub neugodnim podnebnim razmeram. Religiozno načelo kṣatriye je bojevanje. Kṣatriya ne sme zanemariti predpisane dolžnosti, tudi če se mora bojevati s prijateljem ali sorodnikom. Predpisanih načel religije se moramo držati, da bi si lahko pridobili znanje, kajti le z znanjem in vdanim služenjem Gospodu se lahko rešimo iz objema māye (iluzije).
Kṛṣṇa je Arjuno ogovoril z dvema različnima imenoma. Ime Kaunteya kaže na njegovo slavno krvno sorodstvo po materini strani, Bhārata pa na njegovo veličino po očetovi strani. Arjuna ima z obeh strani veliko dediščino, zaradi katere je obvezan vestno opravljati svoje dolžnosti. Zato se bojevanju ne more izogniti.