VERZ 31
sva-dharmam api cāvekṣya
na vikampitum arhasi
dharmyād dhi yuddhāc chreyo ’nyat
kṣatriyasya na vidyate
sva-dharmam – lastna religiozna načela; api – tudi; ca – zares; avekṣya – upoštevaje; na – nikoli; vikampitum – obotavljati; arhasi – bi se moral; dharmyāt – za religiozna načela; hi – zares; yuddhāt – od bojevanja; śreyaḥ – boljše opravilo; anyat – nobeno drugo; kṣatriyasya – kṣatriye; na – ne; vidyate – obstaja.
Vedi, da glede na dolžnost, ki jo imaš kot kṣatriya, zate ni boljšega opravila od bojevanja na podlagi religioznih načel. Zato se ne obotavljaj.
Drugi od štirih družbenih stanov je razred kṣatrij, katerih dolžnost je dobro vladati. Kṣat pomeni poškodba, kdor ščiti pred poškodbami, pa se imenuje kṣatriya (trāyate pomeni zaščititi). Kṣatriye so se učili ubijati v gozdu, kjer so iz oči v oči izzvali tigra in se z mečem bojevali z njim. Ko je bil tiger mrtev, so ga v kraljevski ceremoniji zažgali. Kralji kṣatriye v državi Jaipur počno to še danes. Kṣatriye se posebej urijo v izzivanju in ubijanju, ker je religiozno nasilje včasih potrebno. Kṣatriye zato nikoli ne bi smeli stopiti v red sannyāse ali odpovedi. Nenasilje je v politiki lahko diplomatsko sredstvo, nikoli pa ne načelo. V religioznih zakonikih najdemo tole izjavo:
āhaveṣu mitho ’nyonyaṁ
jighāṁsanto mahī-kṣitaḥ
yuddhamānāḥ paraṁ śaktyā
svargaṁ yānty aparāṅ-mukhāḥ
yajñeṣu paśavo brahman
hanyante satataṁ dvijaiḥ
saṁskṛtāḥ kila mantraiś ca
te ’pi svargam avāpnuvan
„Kralj ali kṣatriya, ki se na bojišču spopade s sovražnim kraljem, po smrti zasluži odhod na rajske planete, katere z žrtvovanjem živali v žrtvenem ognju dosežejo tudi brāhmaṇe.“ Ubijanje na bojišču, ki temelji na religioznih načelih, in ubijanje živali v žrtvenem ognju torej ne veljata za nasilni dejanji, saj imajo od takega delovanja po religioznih načelih vsi korist. Žrtvovana žival takoj dobi človeško telo in se ji ni treba v postopnem procesu evolucije seliti iz ene oblike v drugo, kṣatriye, ki umrejo na bojišču, pa dosežejo rajske planete, katere z opravljanjem žrtvovanj dosežejo tudi brāhmaṇe.
Obstajata dve vrsti sva-dharme, individualnih dolžnosti. Kdor ni osvobojen, mora opravljati dolžnosti, ki so mu predpisane glede na njegovo telo, in se držati religioznih načel. Tako lahko doseže osvoboditev. Po osvoboditvi postane njegova sva-dharma ali individualna dolžnost duhovna in ni več vezana na materialno telo. V okviru telesnega pojmovanja življenja imajo brāhmaṇe in kṣatriye posebne dolžnosti, ki jih ne smejo zanemariti. Sva-dharmo je predpisal Gospod, kar bo pojasnjeno v četrtem poglavju. Na telesni ravni se sva-dharma imenuje varṇāśrama-dharma in človeku pomaga napredovati na poti do samospoznanja. Človeška civilizacija se začne z varṇāśrama-dharmo ali posebnimi dolžnostmi, ki so človeku predpisane glede na guṇe narave, pod vplivom katerih je njegovo telo. Kdor na katerem koli področju opravlja svoje dolžnosti skladno z zapovedmi višjih avtoritet, doseže višji življenjski položaj.