VERZ 41
vyavasāyātmikā buddhir
ekeha kuru-nandana
bahu-śākhā hy anantāś ca
buddhayo ’vyavasāyinām
vyavasāya-ātmikā – neomajna v zavesti Kṛṣṇe; buddhiḥ – inteligenca; ekā – samo ena; iha – v tem svetu; kuru-nandana – o ljubljeni sin Kurujev; bahu-śākhāḥ – ki ima veliko vej; hi – zares; anantāḥ – neomejeno; ca – tudi; buddhayaḥ – inteligenca; avyavasāyinām – tistih, ki niso zavestni Kṛṣṇe.
Tisti, ki gredo po tej poti, so neomajni v svoji odločnosti in imajo en sam cilj. Inteligenca neodločnih, o ljubljeni sin Kurujev, pa je zelo razvejana.
Trdna vera, da bomo z razvijanjem zavesti Kṛṣṇe dosegli najvišjo popolnost življenja, se imenuje inteligenca vyavasāyātmikā. V Caitanya-caritāmṛti (Madhya 22.62) je rečeno:
‘śraddhā’-śabde – viśvāsa kahe sudṛḍha niścaya
kṛṣṇe bhakti kaile sarva-karma kṛta haya
Vera je neomajno zaupanje v nekaj vzvišenega. Kdor opravlja dolžnosti, ki jih ima do Kṛṣṇe, ni dolžan opravljati materialnih dejavnosti in izpolnjevati obveznosti do družine, človeštva in naroda. Naše sedanje delovanje z željo po čutnem uživanju je posledica dobrih in slabih del, ki smo jih opravljali v preteklosti. Če človek obudi svojo zavest Kṛṣṇe, se mu ni treba več truditi, da bi bile posledice njegovega dela dobre. Vsa njegova dejanja so tedaj absolutna, saj niso več pod vplivom dobrega in zla ter drugih nasprotij. Najvišjo popolnost zavesti Kṛṣṇe dosežemo, ko zavržemo materialističen pogled na življenje. To stopnjo avtomatično dosežemo z napredovanjem v zavesti Kṛṣṇe.
Neomajna odločnost pri razvijanju zavesti Kṛṣṇe je rezultat znanja. Vāsudevaḥ sarvam iti sa mahātmā su-durlabhaḥ: oseba, zavestna Kṛṣṇe, je redka dobra duša, ki ve, da je Vāsudeva ali Kṛṣṇa izvor vseh pojavnih vzrokov. Kakor z zalivanjem drevesne korenine avtomatično priskrbimo vodo tudi listom in vejam, tako z delovanjem za Kṛṣṇo najbolje služimo vsem: sebi, družini, družbi, državi, človeštvu itd. Če je z našimi dejanji zadovoljen Kṛṣṇa, bodo z njimi zadovoljni vsi.
Pri razvijanju zavesti Kṛṣṇe bomo svojo službo najbolje opravljali, če delujemo pod veščim vodstvom duhovnega učitelja, Kṛṣṇovega verodostojnega predstavnika, ki pozna učenčevo naravo in lahko učenca vodi na poti zavesti Kṛṣṇe. Da bi resnično napredovali v zavesti Kṛṣṇe, moramo biti pri svojem delovanju odločni in moramo ubogati Kṛṣṇovega predstavnika, verodostojnega duhovnega učitelja, izpolnjevanje njegovih navodil pa moramo sprejeti za svoje življenjsko poslanstvo. Śrīla Viśvanātha Cakravartī Ṭhākura nas v svoji znani molitvi duhovnemu učitelju poučuje:
yasya prasādād bhagavat-prasādo
yasyāprasādān na gatiḥ kuto ’pi
dhyāyan stuvaṁs tasya yaśas tri-sandhyaṁ
vande guroḥ śrī-caraṇāravindam
„Kdor zadovolji duhovnega učitelja, zadovolji Vsevišnjo Božansko Osebnost, kdor pa ga ne zadovolji, ne more postati zavesten Kṛṣṇe. Zato moram trikrat na dan meditirati o svojem duhovnem učitelju, ga prositi za milost in mu izkazati spoštovanje.“
Celoten proces temelji na popolnem znanju o duši, ki presega telesno razumevanje življenja – ne na teoretičnem, temveč na praktičnem znanju, ki človeka pripelje do stopnje, ko ne deluje več z željo po čutnem uživanju. Tistega, ki ni obvladal uma, zavedejo različna dejanja, katerih cilj je čutno uživanje.