VERZ 36
arjuna uvāca
atha kena prayukto ’yaṁ
pāpaṁ carati pūruṣaḥ
anicchann api vārṣṇeya
balād iva niyojitaḥ
arjunaḥ uvāca – Arjuna je rekel; atha – potem; kena – s čim; prayuktaḥ – spodbujen; ayam – nekdo; pāpam – greh; carati – stori; pūruṣaḥ – človek; anicchan – ne želeč; api – čeprav; vārṣṇeya – o Vṛṣṇijev potomec; balāt – od sile; iva – kakor da; niyojitaḥ – gnan.
Arjuna je vprašal: O Vṛṣṇijev potomec, kaj človeka pripravi do tega, da greši celo proti svoji volji, kakor da je prisiljen k temu?
Živo bitje je kot sestavni delec Vsevišnjega izvorno duhovno, čisto in neomadeževano z materijo. Po naravi torej nima želje po grešnem delovanju v materialnem svetu. Kadar je v stiku z materialno naravo, pa brez obotavljanja in včasih celo proti svoji volji deluje grešno. Vprašanje o sprevrženi naravi živih bitij, ki ga je Arjuna postavil Kṛṣṇi, je zelo pomembno. Čeprav živo bitje včasih noče grešiti, je k temu prisiljeno. H grešnemu delovanju nas ne spodbuja Nadduša, pač pa nekaj drugega, o čemer Gospod govori v naslednjem verzu.