VERZ 1

V tem verzu Gospod opisuje zgodovino Bhagavad-gīte od davnega časa, ko je bil o njej poučen kralj Sonca, potem pa še kralji vseh drugih planetov. Glavna naloga kraljev vseh planetov je, da ščitijo prebivalce. Da bi kraljevski stan lahko vladal državljanom in jih zaščitil pred sponami materialnega poželenja, mora razumeti znanost Bhagavad-gīte. Človeško življenje je namenjeno negovanju duhovnega znanja o našem večnem odnosu z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo, zato je dolžnost voditeljev vseh držav na vseh planetih, da z vzgojo, kulturo in vdanim služenjem o tem poučijo državljane. Voditelji vseh držav bi morali torej širiti filozofijo zavesti Kṛṣṇe, da bi imeli ljudje korist od te velike znanosti in bi lahko dosegli popolnost ter tako izkoristili priložnost, ki jo daje človeška oblika življenja.

V tej dobi se bog Sonca imenuje Vivasvān in kraljuje Soncu, izvoru vseh drugih planetov univerzuma. V Brahma-saṁhiti (5.52) je rečeno:

„Častim Govindo [Kṛṣṇo], Vsevišnjo Božansko Osebnost,“ je dejal Brahmā, „ki je izvorna oseba in po čigar ukazu Sonce, kralj vseh planetov, izžareva brezmejno moč in toploto. Sonce predstavlja Gospodovo oko in se giblje po orbiti na Njegov ukaz.“

Sonce, ki mu vlada bog Sonca (zdajšnjemu je ime Vivasvān), je kralj vseh planetov in le-te oskrbuje s toploto in svetlobo. Kroži po ukazu Kṛṣṇe, ki je sprejel Vivasvāna za Svojega prvega učenca in ga poučil o Bhagavad-gīti. Gītā torej ni filozofska razprava, namenjena nepomembnim posvetnim učenjakom, temveč temeljna knjiga znanja iz pradavnih časov.

V Mahābhārati (Śānti-parva 348.51–52) je zgodovina Gīte opisana takole:

„Na začetku dobe po imenu tretā-yuga je Vivasvān to znanost o odnosu med živimi bitji in Vsevišnjim predal Manuju. Manu, oče človeštva, je o njej poučil svojega sina Mahārājo Ikṣvākuja, kralja planeta Zemlje in praočeta dinastije Raghujev, v kateri se je pojavil Gospod Rāmacandra.“ Bhagavad-gītā je torej človeški družbi poznana že od časa Mahārāje Ikṣvākuja.

Od začetka kali-yuge, ki traja 432 000 let, je minilo pet tisoč let. Pred tem je bila dvāpara-yuga (ki je trajala 800 000 let), pred njo pa tretā-yuga (ta je trajala 1 200 000 let). Manu je torej prenesel Bhagavad-gīto svojemu sinu in učencu Mahārāji Ikṣvākuju, kralju planeta Zemlje, pred približno 2 005 000 leti. Izračunano je, da traja doba zdajšnjega Manuja približno 305 300 000 let, od katerih je minilo 120 400 000 let. Gospod je pred Manujevim rojstvom izgovoril Gīto Svojemu učencu, bogu Sonca Vivasvānu, kar pomeni, da je bila Gītā po grobi oceni izgovorjena pred najmanj 120 400 000 leti. Človeška družba jo pozna dva milijona let. Pred približno pet tisoč leti jo je Gospod znova razodel Arjuni. To je kratka zgodovina Gīte, kakor jo navajata Gītā sama in njen govornik, Gospod Śrī Kṛṣṇa. Gospod je razodel Gīto bogu Sonca Vivasvānu, ker je tudi slednji kṣatriya; Vivasvān je oče mnogih kṣatrij, imenovanih sūrya-vaṁśa kṣatriye ali kṣatriye, ki so potomci boga Sonca. Bhagavad-gītā je enakovredna Vedam, saj jo je izgovoril Vsevišnji Gospod, zato je znanje, ki ga vsebuje, apauruṣeya, nadčloveško. Ker je treba navodila iz Ved sprejeti taka, kakršna so, ne da bi jih po svoje razlagali, moramo tako sprejeti tudi Gīto in ne smemo poslušati posvetnih razlag. Posvetni razpravljalci jo lahko po svoje razlagajo, ampak to ni Bhagavad-gītā, kakršna je. Bhagavad-gīto moramo sprejeti táko, kakršna je, preko nasledstva duhovnih učiteljev, o katerem govori ta verz: Gospod jo je izgovoril bogu Sonca, bog Sonca Manuju, Manu pa svojemu sinu Ikṣvākuju.