VERZ 42
tasmād ajñāna-sambhūtaṁ
hṛt-sthaṁ jñānāsinātmanaḥ
chittvainaṁ saṁśayaṁ yogam
ātiṣṭhottiṣṭha bhārata
tasmāt – zato; ajñāna-sambhūtam – porojeno iz nevednosti; hṛt-stham – kar je v srcu; jñāna – znanja; asinā – z orožjem; ātmanaḥ – sebe; chittvā – ko preženeš; enam – ta; saṁśayam – dvom; yogam – v yogi; ātiṣṭha – deluj; uttiṣṭha – vstani in se bojuj; bhārata – o Bharatov potomec.
Z orožjem znanja zato preženi dvome, ki so se zaradi nevednosti porodili v tvojem srcu. Oborožen z yogo vstani in se bojuj, o Bhārata.
Sistem yoge, o katerem nas uči to poglavje, se imenuje sanātana-yoga ali večne dejavnosti živega bitja. Ta yoga obsega dvoja žrtvovanja: žrtvovanja materialnega imetja in razvijanje znanja o duši, kar je čista duhovna dejavnost. Če žrtvovanje materialnega imetja ni namenjeno dosegi samospoznanja, je materialno. Žrtvovanja, ki jih opravljamo z duhovnim ciljem oziroma kot del vdanega služenja, pa so popolna. Tudi duhovne dejavnosti so dveh vrst: spoznavanje lastnega jaza (ali lastnega naravnega položaja) in spoznavanje resnice o Vsevišnji Božanski Osebnosti. Kdor gre po poti, začrtani v Bhagavad-gīti, kakršna je, brez težav razume ta dva pomembna dela duhovnega znanja in si zlahka pridobi popolno znanje o duši kot Gospodovem sestavnem delcu. Tako znanje prinese človeku veliko korist, saj mu omogoči, da brez težav razume Gospodova transcendentalna dejanja. Na začetku tega poglavja Vsevišnji Gospod sam govori o Svojih transcendentalnih dejanjih. Kdor ne razume nauka Gīte, je brezveren in tako zlorablja delno neodvisnost, ki mu jo je podaril Gospod. Kdor kljub tem naukom ne razume, da je Gospod večna, blažena, vsevedna Božanska Osebnost, je vsekakor največji neumnež. Nevednosti se lahko znebimo, če se postopoma začnemo ravnati po načelih zavesti Kṛṣṇe. Zavest Kṛṣṇe je mogoče obuditi z raznimi žrtvovanji polbogovom, z žrtvovanjem Brahmanu, z žrtvovanji v obliki celibata, družinskega življenja, obvladovanja čutov, vadbe mistične yoge, askeze, odpovedovanja materialnemu imetju, proučevanja Ved in življenja po načelih varṇāśrama-dharme. Vse to so žrtvovanja in vsa temeljijo na delovanju po določenih pravilih. Cilj teh žrtvovanj je doseči samospoznanje. Kdor si prizadeva za ta cilj, se resnično drži navodil Bhagavad-gīte, kdor dvomi o Kṛṣṇovi avtoritativnosti, pa pade. Zato je priporočeno, da Bhagavad-gīto oziroma kateri koli drug sveti spis proučujemo pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja, kateremu služimo in se mu predamo. Verodostojen duhovni učitelj pripada večnemu nasledstvu duhovnih učiteljev in v svojem nauku niti malo ne odstopa od navodil Vsevišnjega Gospoda. Pred več milijoni let je Gospod ta navodila dal bogu Sonca, preko katerega je nauk Bhagavad-gīte prišel na Zemljo. Po poti, začrtani v Bhagavad-gīti, moramo hoditi tako, kakor je opisano v Gīti sami, in se varovati sebičnih ljudi, ki poveličujejo sami sebe in zavajajo druge s prave poti. Gospod je nedvomno vrhovna oseba, Njegova dejanja pa so transcendentalna. Kdor to razume, je osvobojen že od trenutka, ko začne proučevati Bhagavad-gīto.
Tako se končajo Bhaktivedantova pojasnila četrtega poglavja Śrīmad Bhagavad-gīte z naslovom "Transcendentalno znanje".