VERZ 9
janma karma ca me divyam
evaṁ yo vetti tattvataḥ
tyaktvā dehaṁ punar janma
naiti mām eti so ’rjuna
janma – rojstvo; karma – delovanje; ca – tudi; me – Moje; divyam – transcendentalno; evam – tako; yaḥ – vsakdo, kdor; vetti – pozna; tattvataḥ – resnično; tyaktvā – ko zapusti; deham – telo; punaḥ – znova; janma – rojstvo; na – nikoli; eti – doseže; mām – Mene; eti – doseže; saḥ – on; arjuna – o Arjuna.
Kdor pozna transcendentalno naravo Moje pojavitve in Mojih dejanj, o Arjuna, se po tem, ko zapusti telo, ne rodi več v materialnem svetu, temveč odide v Moje večno prebivališče.
V šestem verzu je opisano, kako Gospod sestopi s Svojega transcendentalnega prebivališča. Kdor pozna resnico o prihodu Božanske Osebnosti, se je že rešil suženjstva materiji, zato se takoj, ko zapusti materialno telo, vrne v Božje kraljestvo. Osvoboditi se suženjstva materiji je vse prej kot lahko. Impersonalisti in yogīji dosežejo osvoboditev šele po mnogih mnogih življenjih, v katerih morajo prestati mnogo težav. Takrat se zlijejo z Gospodovim brezosebnim brahmajyotijem, kar pa je le delna osvoboditev; obstaja nevarnost, da se bodo vrnili v materialni svet. Bhakta pa po zapustitvi telesa odide v Gospodovo prebivališče, saj pozna transcendentalno naravo Gospodovega telesa in Gospodovih dejanj, in ne tvega, da se vrne v materialni svet. V Brahma-saṁhiti (5.33) je rečeno, da obstaja veliko število podob in inkarnacij Gospoda: advaitam acyutam anādim ananta-rūpam. Čeprav se Gospod pojavlja v mnogih transcendentalnih inkarnacijah, so vse ena in ista Vsevišnja Božanska Osebnost. V to moramo imeti čvrsto vero, čeprav posvetni učenjaki in empirični filozofi tega dejstva ne razumejo. V Vedah (Puruṣa-bodhinī Upaniṣada) je rečeno:
eko devo nitya-līlānurakto
bhakta-vyāpī hṛdy antar-ātmā
„Ena Vsevišnja Božanska Osebnost ima v Svojih premnogih transcendentalnih inkarnacijah večne odnose s Svojimi čistimi bhaktami.“ V tem verzu Gīte Gospod sam potrjuje to izjavo. Kdor sprejme to resnico na podlagi avtoritete Ved in Vsevišnje Božanske Osebnosti ter ne zapravlja časa s filozofskim razglabljanjem, se osvobodi iz materialnega sveta in doseže popolnost. Kdor z vero sprejme to resnico, bo nedvomno osvobojen. Tu velja omeniti vedski rek tat tvam asi. Kdor ve, da je Gospod Kṛṣṇa Vsevišnji oziroma reče Gospodu: „Ti si isti Vrhovni Brahman, Božanska Osebnost,“ takoj doseže osvoboditev in tako mu je zagotovljen vstop v Gospodovo transcendentalno družbo. Z drugimi besedami, tak veren Gospodov bhakta doseže popolnost, kar je potrjeno tudi v Vedah:
tam eva viditvāti mṛtyum eti
nānyaḥ panthā vidyate ’yanāya
„Iz kroga rojstva in smrti se lahko osvobodi, kdor pozna Gospoda, Vsevišnjo Božansko Osebnost. Te popolnosti ni mogoče doseči nikakor drugače.“ (Śvetāśvatara Upaniṣada 3.8) Da druge možnosti ni, pomeni, da je vsakdo, kdor ne pozna Gospoda Kṛṣṇe kot Vsevišnje Božanske Osebnosti, nedvomno pod vplivom guṇe nevednosti. S tem, ko od zunaj liže kozarec z medom oziroma razlaga Bhagavad-gīto na podlagi posvetne učenosti, ne bo dosegel osvoboditve. Taki empirični filozofi imajo lahko v materialnem svetu zelo pomembne položaje, kar pa še ne pomeni, da si zaslužijo osvoboditev. Ti napihnjeni posvetni učenjaki morajo počakati na brezvzročno milost Gospodovega bhakte. Zavest Kṛṣṇe moramo torej negovati z vero in znanjem. Tako bomo dosegli popolnost.