VERZ 7

Kdor razvija zavest Kṛṣṇe in tako stopa po poti osvoboditve, je zelo pri srcu vsakemu živemu bitju in vsakdo je pri srcu njemu. To je rezultat njegove zavesti Kṛṣṇe. Tak človek ve, da nobeno živo bitje ni ločeno od Kṛṣṇe, kakor listi in veje niso ločeni od drevesa. Dobro ve, da bodo listi in veje dobili vodo, če zalije drevesno korenino, in da bo celo telo dobilo energijo, če nahrani želodec. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, služi vsem živim bitjem, zato je vsakomur zelo pri srcu. Ker so vsi zadovoljni z njegovim delovanjem, je njegova zavest čista. Čista zavest mu omogoča, da povsem obvlada um, zaradi obvladanega uma pa so obvladani tudi njegovi čuti. Tak človek je zmeraj osredotočen na Kṛṣṇo, zato ne razmišlja o ničemer razen o Kṛṣṇi in tudi čutov nikoli ne zaposli z ničemer razen s služenjem Gospodu. Poslušati ne želi o ničemer, kar ni povezano s Kṛṣṇo, jesti noče ničesar, kar ni darovano Kṛṣṇi, in nikamor ne želi oditi, če to ni povezano s Kṛṣṇo. Njegovi čuti so zato obvladani. Kdor obvlada čute, ni do nikogar nasilen. Včasih kdo vpraša: „Zakaj je bil potem Arjuna nasilen (v bitki)? Ali ni bil zavesten Kṛṣṇe?“ Arjuna je bil samo navidez nasilen, kajti vsi, ki so bili zbrani na bojišču, so še naprej obstajali kot individualne osebe (kar je bilo pojasnjeno že v drugem poglavju), saj duše ni mogoče ubiti. Z duhovnega vidika ni bil na Kurukṣetri ubit nihče. Po volji osebno navzočega Kṛṣṇe so vsi samo zamenjali oblačila. Arjuna se v bitki na Kurukṣetri dejansko sploh ni bojeval, temveč je s popolno zavestjo Kṛṣṇe le izpolnjeval Kṛṣṇove ukaze. Kdor deluje na ta način, nikoli ne trpi posledic svojih dejanj.