VERZ 17
yuktāhāra-vihārasya
yukta-ceṣṭasya karmasu
yukta-svapnāvabodhasya
yogo bhavati duḥkha-hā
yukta – zmernega; āhāra – v jedi; vihārasya – zabavi; yukta – zmernega; ceṣṭasya – tistega, ki dela, da bi se vzdrževal; karmasu – pri opravljanju dolžnosti; yukta – zmernega; svapna-avabodhasya – v spanju in budnosti; yogaḥ – vadba yoge; bhavati – postane; duḥkha-hā – kar blaži trpljenje.
Kdor je zmeren v jedi, spanju, zabavi in delu, se lahko posveti vadbi yoge in se tako reši materialnega trpljenja.
Pretiravanje pri zadovoljevanju telesnih potreb, kot so potreba po hrani, spanju, branjenju in spolnosti, lahko zaustavi človekovo napredovanje pri vadbi yoge. Uživanje hrane lahko omejimo samo tako, da jemo prasādam, posvečeno hrano. Bhagavad-gītā (9.26) pravi, da lahko Gospodu Kṛṣṇi darujemo zelenjavo, cvetje, sadje, žito, mleko in podobna živila. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, zato avtomatično zavrača hrano, ki ni namenjena ljudem oziroma ni v guṇi vrline. Kar se spanja tiče, Kṛṣṇe zavesten človek vselej skrbno izpolnjuje svoje dolžnosti do Kṛṣṇe, zato se mu zdi nepotrebno spanje velika izguba časa. Avyartha-kālatvam: kdor je zavesten Kṛṣṇe, vsak trenutek svojega življenja služi Gospodu. Zato spi samo toliko, kolikor je nujno potrebno. Njegov vzornik je v tem pogledu Śrīla Rūpa Gosvāmī, ki je nenehno služil Kṛṣṇi in ni spal več kot dve uri na dan, včasih pa še toliko ne. Ṭhākura Haridāsa ni zaužil prasādama in ni niti za trenutek zatisnil oči, dokler ni na svoji japi vsak dan odrecitiral tristo tisoč svetih imen. Kar se dela tiče, Kṛṣṇe zavesten človek ne počne nič, kar ni povezano s Kṛṣṇovim interesom, zato je njegovo delo zmeraj regulirano in ni omadeževano z željo po zadovoljevanju čutov. Ker se ne vdaja čutnim užitkom, ne pozna materialnega brezdelja. Ker je zmeren v delu, govorjenju, spanju, budnosti in vseh drugih telesnih dejavnostih, materialno trpljenje zanj ne obstaja.