VERZ 31
sarva-bhūta-sthitaṁ yo māṁ
bhajaty ekatvam āsthitaḥ
sarvathā vartamāno ’pi
sa yogī mayi vartate
sarva-bhūta-sthitam – prebivajočemu v srcu vsakogar; yaḥ – tisti, ki; mām – Meni; bhajati – vdano služi; ekatvam – v enosti; āsthitaḥ – je; sarvathā – v vseh pogledih; vartamānaḥ – prebivajoč; api – čeprav; saḥ – on; yogī – transcendentalist; mayi – v Meni; vartate – ostane.
Tak yogī, ki z ljubeznijo in vdanostjo služi Nadduši, vedoč, da se Nadduša ne razlikuje od Mene, ostane zmeraj, v vseh okoliščinah povezan z Menoj.
Yogī, ki se posveti meditaciji o Nadduši, vidi v sebi popolno emanacijo Kṛṣṇe – Viṣṇuja, ki v Svojih štirih rokah drži školjko, disk, kij in lotosov cvet. Yogī mora vedeti, da se Viṣṇu ne razlikuje od Kṛṣṇe. Kṛṣṇa kot Nadduša prebiva v vsakem srcu. Tudi neštete Nadduše v neštetih srcih živih bitij se ne razlikujejo druga od druge. Prav tako ni razlike med človekom, ki je zavesten Kṛṣṇe in Mu vselej služi s transcendentalno ljubeznijo, ter yogījem, ki je dosegel popolnost in meditira o Nadduši. Kṛṣṇe zavesten yogī lahko v materialnem svetu opravlja različne dejavnosti, vendar ostane pri tem zmeraj povezan s Kṛṣṇo. To je potrjeno v Bhakti-rasāmṛta sindhuju (1.2.187) Śrīla Rūpe Gosvāmīja: nikhilāsv apy avasthāsu jīvan-muktaḥ sa ucyate. Gospodov bhakta, ki zmeraj deluje z zavestjo Kṛṣṇe, avtomatično doseže osvoboditev. Nārada-pañcarātra opisuje to z naslednjimi besedami:
dik-kālādy-anavacchinne
kṛṣṇe ceto vidhāya ca
tan-mayo bhavati kṣipraṁ
jīvo brahmaṇi yojayet
„Ko človek usmeri pozornost na transcendentalno podobo Kṛṣṇe, ki je vsepričujoč ter je onstran časa in prostora, ga prevzamejo misli Nanj. Tako doseže srečo transcendentalnega druženja z Njim.“
Zavest Kṛṣṇe je najvišja stopnja transa, ki jo je mogoče doseči z vadbo yoge. Ker yogī razume, da Kṛṣṇa kot Paramātmā prebiva v srcu vsakega živega bitja, je popoln. Vede (Gopāla-tāpanī Upaniṣada 1.21) opisujejo to Gospodovo nedoumljivo moč z besedami eko 'pi san bahudhā yo 'vabhāti. „Čeprav je Gospod en sam, prebiva v srcih neštetih živih bitij.“ Tudi smṛti-śāstra pravi:
eka eva paro viṣṇuḥ
sarva-vyāpī na saṁśayaḥ
aiśvaryād rūpam ekaṁ ca
sūrya-vat bahudheyate
„Viṣṇu je eden, kljub temu pa je vsepričujoč. Čeprav je en sam, je po Svoji nedoumljivi energiji prisoten vsepovsod, kakor je sonce istočasno vidno na mnogih mestih.“