VERZ 30
yo māṁ paśyati sarvatra
sarvaṁ ca mayi paśyati
tasyāhaṁ na praṇaśyāmi
sa ca me na praṇaśyati
yaḥ – vsakdo, kdor; mām – Mene; paśyati – vidi; sarvatra – povsod; sarvam – vse; ca – in; mayi – v Meni; paśyati – vidi; tasya – zanj; aham – Jaz; na – ne; praṇaśyāmi – sem izgubljen; saḥ – on; ca – tudi; me – Zame; na – niti; praṇaśyati – je izgubljen.
Za tistega, ki Me vidi povsod in vse vidi v Meni, nisem nikoli izgubljen in tudi on ni nikoli izgubljen Zame.
Kdor je zavesten Kṛṣṇe, nedvomno povsod vidi Gospoda Kṛṣṇo in vse vidi v Njem. Lahko se zdi, da tak človek vidi posamezne pojave in predmete materialnega sveta, ker pa je zmeraj zavesten Kṛṣṇe, ve, da je vse pojavna oblika Kṛṣṇove energije. Nič ne more obstajati brez Kṛṣṇe in Kṛṣṇa je gospodar vsega – to je osnova filozofije zavesti Kṛṣṇe. Z metodo zavesti Kṛṣṇe razvijamo ljubezen do Kṛṣṇe in tako dosežemo transcendentalno raven, ki je celo nad osvoboditvijo od materije. Na tej stopnji, ki presega celo samospoznanje, postane bhakta eno s Kṛṣṇo v tem smislu, da Kṛṣṇa postane vse za bhakto, bhakta pa razvije popolno ljubezen do Njega. Takrat imata Gospod in bhakta zaupen odnos. Na tej stopnji živo bitje ne more biti uničeno in Božanska Osebnost nikoli ne izgine izpred njegovih oči. Zliti se s Kṛṣṇo pomeni narediti duhovni samomor. Bhakta česa takega ne tvega. V Brahma-saṁhiti (5.38) je rečeno:
premāñjana-cchurita-bhakti-vilocanena
santaḥ sadaiva hṛdayeṣu vilokayanti
yaṁ śyāmasundaram acintya-guṇa-svarūpaṁ
govindam ādi-puruṣaṁ tam ahaṁ bhajāmi
„Obožujem prvobitnega Gospoda, Govindo, ki Ga bhakte, katerih oči so premazane s pomado ljubezni, zmeraj vidijo v srcu v Njegovi večni podobi Śyāmasundare.“
Ko bhakta doseže to stopnjo, Gospod Kṛṣṇa nikoli ne izgine izpred njegovih oči in tudi bhakta nikoli ne izgubi Gospoda iz pogleda. To velja tudi za yogīja, ki vidi Gospoda kot Paramātmo v srcu. Tak yogī postane čisti bhakta in ne more živeti niti za trenutek, ne da bi videl Gospoda v sebi.