VERZ 31
kṣipraṁ bhavati dharmātmā
śaśvac-chāntiṁ nigacchati
kaunteya pratijānīhi
na me bhaktaḥ praṇaśyati
kṣipram – zelo kmalu; bhavati – postane; dharma-ātmā – kreposten; śaśvat-śāntim – trajni mir; nigacchati – doseže; kaunteya – o Kuntījin sin; pratijānīhi – razglási; na – nikoli; me – Moj; bhaktaḥ – bhakta; praṇaśyati – propade.
Kmalu postane kreposten in doseže trajni mir. O Kuntījin sin, smelo razglasi, da Moj bhakta nikoli ne propade.
Ta verz moramo pravilno razumeti. V sedmem poglavju Gospod pravi, da grešen človek ne more postati Njegov bhakta. Kdor ni Gospodov bhakta, nima nobene dobre lastnosti. Zdaj se upravičeno postavlja naslednje vprašanje: Kako je človek, ki bodisi slučajno bodisi namenoma deluje na zaničevanja vreden način, lahko Gospodov čisti bhakta? V sedmem poglavju je rečeno, da brezbožneži, ki nikoli ne služijo Gospodu, nimajo nobene dobre lastnosti. Tako pravi tudi Śrīmad-Bhāgavatam. Bhakta, ki opravlja devetero dejavnosti vdanega služenja, postopoma odstrani iz svojega srca vse materialne nečistoče. V srce postavi Vsevišnjo Božansko Osebnost, zato vse nečistoče, ki so se nabrale v njem zaradi grešnega delovanja, same od sebe izginejo. Ker bhakta nenehno razmišlja o Vsevišnjem Gospodu, postane popolnoma čist. Za človeka, ki pade z vzvišenega položaja, Vede predpisujejo določene očiščevalne obrede. Bhakti takih obredov ni treba opravljati, saj čisti svoje srce že s tem, ko se nenehno spominja Vsevišnje Božanske Osebnosti. Bhakta bi moral torej brez prestanka peti Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. To ga bo obvarovalo pred slučajnim padcem in vsemi materialnimi nečistočami.