Uvod

Spoštovani gospe in gospodje, danes bomo govorili o vedskem nauku. Kaj so Vede? Sanskrtski koren veda si lahko različno razlagamo, končno pa pomeni samo eno. Veda pomeni znanje. Vsako znanje je veda, saj je vedski nauk vir vsega znanja. Dokler smo pogojeni, ima naše znanje veliko pomanjkljivosti. Razlika med pogojeno in osvobojeno dušo je, da ima pogojena štiri vrste pomanjkljivosti. Prva med njimi je, da smo se prisiljeni motiti. V Indiji, na primer, smo imeli Mahatmo Gandhija za zelo velikega človeka, vendar je naredil polno napak. Tudi ob koncu življenja ga je njegov pomočnik posvaril, naj ne hodi na sestanek v New Delhi, saj je od prijateljev slišal, da mu bo tam grozila nevarnost. Toda Mahatma Gandhi ga ni poslušal. Vztrajal je pri svojem in ubili so ga. Celo velike osebnosti, kot so Mahatma Gandhi, predsednik Kennedy in številni drugi, se motijo. Motiti se je človeško. To je ena od pomanjkljivosti pogojene duše.

   Druga je, da smo zaslepljeni. Zaslepljenost pomeni, da sprejmemo za resnično nekaj, česar ni, kar imenujemo māyā. Māyā pomeni »to, česar ni«. Vsi mislijo, da je telo njihov jaz. Na vprašanje, kdo ste, mi boste odgovorili, da ste gospod John, premožen človek ali kar koli drugega. Vse to so telesne opredelitve. Vendar vi niste telo. To je zaslepljenost.

   Nagnjenje k varanju je tretja pomanjkljivost. Vsak jo ima. Tudi če je kdo prvovrstni bedak, se vseeno dela nadvse pametnega. Čeprav smo že dokazali, da je zaslepljen in da se moti, bo kljub temu modroval, kaj je res in kaj ni. Ne pozna pa niti svojega položaja. Piše filozofske knjige, čeprav je sam poln napak. Varanje je njegova bolezen.

   Končno so nepopolna tudi naša čutila. Ponosni smo na svoje oči. Ljudje nas pogosto izzivajo, ali jim lahko pokažemo Boga. Pa imajo oči, da bi Ga videli? Brez oči ne moremo ničesar videti. Če nenadoma postane temno kot v rogu, ne moremo videti niti svojih rok. Kakšno moč imajo torej naše oči? Zato ne moremo pričakovati, da si znanje (vedo) lahko pridobimo z nepopolnimi čutili. Zaradi vseh teh pomanjkljivosti v pogojenem stanju nikomur ne moremo dati popolnega znanja, saj tudi sami nismo popolni. Zato sprejemamo Vede takšne, kakršne so.

   Vedam sicer lahko rečete, da so hinduistične, vendar morate vedeti, da so besedo hindu vpeljali tujci. Nismo hindujci. Naš sistem je varṇāśrama. Varṇāśrama označuje privržence Ved, ki sprejemajo delitev družbe na osem razredov varṇ in āśram. Obstajajo štirje družbeni in štirje duhovni razredi. To je varṇāśrama. Bhagavad-gītā (4.13) pravi, da ta delitev obstaja povsod, saj jo je ustvaril Bog. Družba je razdeljena na brāhmaṇe, kṣatriye, vaiśye in śūdre. Brāhmaṇe so razred visoko inteligentnih ljudi, ki poznajo Brahman. Tudi kṣatriye (družbeni voditelji) so pametni ljudje. Vaiśye so trgovci. Tako naravno delitev lahko najdemo povsod. To je vedsko načelo, zato ga sprejemamo. Vedska načela sprejemamo kot aksiomatična, saj so brez napak. To je sprejemanje. V Indiji na primer imamo kravje blato za čisto, čeprav je živalski iztrebek. Nekje lahko preberete vedsko navodilo, da se moramo nemudoma okopati, če se dotaknemo iztrebka, drugje pa piše, da je kravje blato čisto in da lahko z njim očistimo kar koli nečistega. Po zdravi pameti bi sklepali, da je to protislovno. Vendar je protislovno le z vsakdanjega gledišča, v resnici pa ni. To je dejstvo. V Kalkuti je zelo pomemben zdravnik, doktor znanosti, analiziral kravje blato in spoznal, da učinkuje razkuževalno.

   Če nam v Indiji kdo kaj ukaže, ga lahko vprašamo, ali gre za vedsko navodilo, da ga moramo brez besed ubogati. Vedskih odredb si ne moremo razlagati po svoje. Če jih bomo natančno proučili, bomo spoznali, da so brez napak.

   Vede niso zbirka človeškega znanja. Njihovo znanje prihaja iz duhovnega sveta, od Gospoda Kṛṣṇe. Drugo ime zanje je śruti. Śruti je znanje, ki ga pridobimo s poslušanjem. Tega znanja si ne moremo pridobiti s poskusi. Śruti velja za mater. Mati nam da ogromno znanja. Če na primer hočemo vedeti, kdo je naš oče, kdo nam lahko odgovori? Mati. Njen odgovor moramo sprejeti. Tega ne moremo preverjati s poskusi. Na enak način spoznavamo tudi tisto, kar presega našo izkušnjo, eksperimentalno znanje in čutno zaznavo – tako, da sprejmemo Vede. Poskušanje tu ni mogoče. Vede so že preizkušene in uveljavljene. Materino izjavo moramo sprejeti kot resnično. Nimamo druge izbire.

   Vede so naša mati, Brahmā, prvo ustvarjeno živo bitje, pa je stari oče, naš prednik, saj je prvi prejel vedsko znanje. Tega je posredoval Nāradi ter drugim učencem in sinovom, ti pa so ga predali svojim učencem. Vedsko znanje tako sestopa v nasledstvu duhovnih učiteljev in učencev. Tudi Bhagavad-gītā potrjuje, da moramo Vede razumeti na ta način. Z opravljanjem poskusov bi prišli do enakih dognanj, da pa ne bi zapravljali časa, bi morali sprejeti Vede. Če hočemo izvedeti, kdo je naš oče, in če za avtoriteto sprejmemo svojo mater, se lahko brez ugovorov zanesemo na vsako njeno besedo. Obstajajo trije načini spoznavanja: pratyakṣa, anumāna in śabda. Pratyakṣa pomeni »neposredno spoznavanje«. To ni prav zanesljivo, saj nimamo popolnih čutil. Sonce, ki ga vidimo vsak dan, se nam zdi majhno kot plošček, v resnici pa je veliko večje od številnih planetov. Od takega opazovanja ni nobene koristi. Če želimo razumeti sonce, moramo brati knjige. Neposredna izkušnja torej ni zanesljiva. Anumāna je induktivno znanje oziroma domnevanje. Darwinova teorija na primer ugiba med več različnimi možnostmi. Vendar to ni znanost. To je ugibanje, ki je prav tako nepopolno. Če pa znanje sprejmemo iz verodostojnega vira, je popolno. Če po radiu slišimo, kakšen bo njihov spored, to brez dvomov sprejmemo. Ni nam treba opravljati poskusov in preverjati takih podatkov, saj prihajajo iz verodostojnega vira.

   Vedsko znanje se imenuje śabda-pramāṇa ali śruti. Śruti pomeni, da moramo znanje prejeti s poslušanjem. Če hočemo razumeti transcendentalno znanje, nam Vede naročajo, da moramo poslušati besede verodostojnega strokovnjaka. Transcendentalno znanje presega snovno vesolje, v katerem obstaja le materialno znanje. Sami ne moremo doseči niti meja tega vesolja, kaj šele da bi prišli v duhovni svet! Vsega znanja si torej ne moremo pridobiti.

   Duhovno nebo je druga vrsta narave, ki presega pojavni in nepojavni svet. Toda, kako bi lahko vedeli, da obstaja vesolje, kjer so planeti in njihovi prebivalci večni? Vse to znanje obstaja, vendar s poskusi tega ni mogoče dognati. Zato si moramo pomagati z Vedami. To je vedsko znanje. V našem gibanju za zavest Kṛṣṇe znanje prejemamo iz najvišjega vira, Kṛṣṇe. Vse kategorije ljudi sprejemajo Kṛṣṇo za najvišjo avtoriteto. V prvi vrsti tu mislim na tisti dve, ki bi radi presegli ta svet. Prvi so impersonalisti, māyāvādīji, ki jih navadno poznamo kot vedāntiste, privržence Śaṅkarācārye. Drugi pa so vaiṣṇave, kot na primer Rāmānujācārya, Madhvācārya in Viṣṇu Svāmī. Tako Śaṅkarjeva kot vaiṣṇavska sampradāya priznavata Kṛṣṇo za Vsevišnjo Božansko Osebnost. Śaṅkarācārya naj bi bil zagovornik in pridigar impersonalizma, brezosebnega Brahmana, v resnici pa prikrito priznava, da je Bog oseba. V svojem komentarju k Bhagavad-gīti je zapisal, da Nārāyaṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, presega vesoljno razsežnost. Nato je še potrdil, da je to Kṛṣṇa, ki se je pojavil kot sin Devakī in Vasudeve. Posebej je omenil imeni Njegovih staršev. Kṛṣṇo torej priznavajo za Vsevišnjo Božansko Osebnost vsi, ki želijo preseči materialni svet. O tem ni dvoma. Vir znanja o zavesti Kṛṣṇe je Bhagavad-gītā, ki prihaja neposredno od Kṛṣṇe. Bhagavad-gīto, kakršna je smo izdali, ker sprejemamo Kṛṣṇove besede brez izmišljenih razlag. Tako je vedsko znanje. Sprejemamo ga, ker je čisto. Karkoli reče Kṛṣṇa, sprejmemo. To je zavest Kṛṣṇe. S tem prihranimo veliko časa. Če sprejmemo pravo avtoriteto, pravi vir znanja, ne izgubljamo časa. V materialnem svetu na primer obstajata dva načina pridobivanja znanja, induktiven in deduktiven. Z dedukcijo sklepamo, da je človek umrljiv. Tako trdijo vaš oče, sestra in vsi, ki jih poznate. Zato tega ne preverjate z opravljanjem poskusov, temveč sprejmete za dejstvo. Če bi to trditev hoteli raziskati, bi morali proučiti prav vsakega človeka, pa bi še vedno dvomili v njeno resničnost, saj morda obstaja kdo, ki ni umrljiv, a ga še nismo srečali. Naše raziskovanje se tako ne bi nikoli končalo. V sanskrtu se ta postopek imenuje āroha, pridobivanje znanja z neodvisnim prizadevanjem. Na podlagi spoznanj, ki si jih ustvarimo z nepopolnimi čutili, ne moremo nikoli pravilno sklepati in si pridobiti znanja. To ni mogoče.

   Brahma-saṁhitā pravi, da si lahko privoščimo polet s hitrostjo misli. Materialna letala lahko letijo tri tisoč dvesto kilometrov na uro, kakšna pa je hitrost misli? Iz naslonjača pomislite na Indijo, ki je šestnajst tisoč kilometrov daleč, pa ste že tam. Vaš um je odletel tja. Hitrost misli je neznanska. Zato Brahma-saṁhitā pravi, da lahko s to hitrostjo potujete na milijone let in spoznali boste, da je duhovno nebo neskončno. Niti približati se mu ne morete. Zato nam Vede naročajo – pri tem uporabijo besedo »obvezno« – da poiščemo verodostojnega duhovnega učitelja, guruja, ki se je usposobil s poslušanjem vedskega sporočila iz pravega vira in je trdno usidran v Brahmanu. Če nima teh dveh značilnosti, ni verodostojen.

   Naše gibanje za zavest Kṛṣṇe v celoti temelji na vedskih načelih. Kṛṣṇa pravi v Bhagavad-gīti, da je pravi cilj raziskovanja Ved spoznati Kṛṣṇo. V Brahma-saṁhiti piše, da ima Kṛṣṇa, Govinda, neštete podobe, ki pa so eno. Niso take, kot je naše telo, ki je podvrženo propadanju. Njegovo telo je večno. Moje telo ima začetek, Njegovo pa ne, saj je ananta. Njegove številne oblike so neskončne. Mi smo lahko telesno navzoči le v enem prostoru, drugje pa ne. Kṛṣṇa pa je lahko hkrati povsod. Lahko sedi na Goloki Vṛndāvani, pa je obenem vsepovsod, saj je vseprežemajoč. Iz Njega vse izvira in je najstarejši, pa vendar je na vseh slikah upodobljen kot mladenič petnajstih ali dvajsetih let. Nikjer ni upodobljen kot starec. Na naslovnici Bhagavad-gīte lahko vidite sliko kočijaža Kṛṣṇe. Takrat ni bil mlajši od stotih let. Imel je pravnuke, pa je bil videti kot mladenič. Kṛṣṇa oziroma Bog nikoli ne ostari. To je Njegova vrhovna moč. Proučevanje Ved nam prav tako ne bo odkrilo Kṛṣṇe, temveč nas bo samo zmedlo. Morda bi nam sicer uspelo, vendar zelo težko. O Njem pa nas lahko zlahka pouči Njegov vdani služabnik in nam Ga izroči. To je moč Kṛṣṇovih vdanih služabnikov.

   Izvorno je obstajala samo ena Veda, in ni je bilo treba brati. Ljudje so imeli tako visoko razvit razum in spomin, da so takoj doumeli sporočilo, če so ga od svojega duhovnega učitelja slišali le enkrat. Pred pet tisoč leti pa je Vede za ljudi v kali-yugi zapisal Vyāsadeva. Vedel je, da bodo kratko živeli, imeli slab spomin in slabo razvit razum. Zato jim je hotel vedsko znanje podati v pisni obliki. Vede je razdelil na štiri dele: Ṛg, Sāmo, Atharvo in Yajur, ki jih je zaupal svojim različnim učencem. Nato je razmišljal o kategoriji manj razumnih ljudi – strī (ženskah), śūdrah (delavcih) in dvija-bandhujih (rojenih v brahmanski družini, ki pa niso usposobljeni, da bi postali brāhmaṇe). Zanje je sestavil Mahābhārato (zgodovino Indije) in osemnajst Purāṇ. Purāṇe, Mahābhārata, štiri Vede in Upaniṣade sestavljajo vedske spise. Upaniṣade so del Ved. Za učenjake in filozofe pa je Vyāsadeva vedsko znanje strnil v Vedānta-sūtri, najvišjem vedskem nauku.

   Vyāsadeva je napisal Vedānta-sūtro po navodilu svojega guru-mahārāje (duhovnega učitelja) Nārade, pa kljub temu ni bil zadovoljen. To dolgo zgodbo opisuje Śrīmad-Bhāgavatam. Vedavyāsa ni bil zares pomirjen niti potem, ko je sestavil številne Purāṇe in Upaniṣade, celo potem ne, ko je napisal Vedānta-sūtro. Nato mu je duhovni učitelj Nārada naročil, naj pojasni Vedānta-sūtro. Vedānta pomeni »najvišje znanje«, to pa je Kṛṣṇa. Kṛṣṇa pravi, da je namen vseh Ved spoznati Njega: vedaiś ca sarvair aham eva vedyaḥ. Kṛṣṇa pravi tudi: vedānta-kṛd veda-vid eva cāham. »Jaz sem sestavil Vedānta-sūtro in Jaz sem poznavalec Ved.« Zato je Kṛṣṇa najvišji cilj. To pojasnjujejo vsi vaiṣṇavski komentarji k filozofiji Vedānte. Govinda-bhāṣya Baladeve Vidyābhūṣaṇe je naš (gauḍīya-vaiṣṇavski) komentar k temu delu. Tudi Rāmānujācārya in Madhvācārya sta napisala svoja komentarja. Śaṅkarācāryeva različica ni edina. Obstaja veliko komentarjev k Vedānti, ker pa vaiṣṇave niso spisali prvega, imajo ljudje napačen vtis, da je Śaṅkarācāryev edini. Vrh tega je sam Vyāsadeva napisal popoln komentar k Vedānti, Śrīmad-Bhāgavatam, ki se začne s prvimi besedami Vedānta-sūtre: janmādy asya yataḥ, in jih tudi v popolnosti pojasnil. Vedānta-sūtra zgolj nakazuje, kaj je Brahman, Absolutna Resnica: »Absolutna Resnica je tisto, iz česar vse izvira.« To je povzetek, ki pa ga podrobno razlaga Śrīmad-Bhāgavatam. Če vse izvira iz Absolutne Resnice, kakšna je torej njena narava? Tudi to pojasnjuje Śrīmad-Bhāgavatam. Absolutna Resnica mora imeti zavest in je samo-razsvetljena (sva-rāṭ). Svojo zavest in znanje razvijemo tako, da sprejmemo znanje od drugih, Gospod pa je samo-razsvetljen. Vedānta-sūtra povzema celotno vedsko znanje, sam pisec pa jo je pojasnil v Śrīmad-Bhāgavatamu. Tiste, ki jih zanima vedsko znanje, zato prosimo, naj njegovo vseobsegajoče pojasnilo poiščejo v Śrīmad-Bhāgavatamu in Bhagavad-gīti.