VERZ 1
arjuna uvāca
evaṁ satata-yuktā ye
bhaktās tvāṁ paryupāsate
ye cāpy akṣaram avyaktaṁ
teṣāṁ ke yoga-vittamāḥ
arjunaḥ uvāca – Arjuna je rekel; evam – tako; satata – zmeraj; yuktāḥ – delujoči; ye – tisti, ki; bhaktāḥ – bhakte; tvām – Tebe; paryupāsate – častijo na pravilen način; ye – tisti, ki; ca – tudi; api – znova; akṣaram – zunaj dosega čutov; avyaktam – nepojavno; teṣām – od njih; ke – kdo; yoga-vit-tamāḥ – najpopolnejši v znanju o yogi.
Arjuna je vprašal: Kdo je popolnejši: kdor Ti zmeraj vdano služi na pravilen način, ali tisti, ki časti brezosebni Brahman, nepojavno?
Kṛṣṇa je do zdaj govoril Arjuni o Svojem osebnem, brezosebnem in kozmičnem aspektu ter mu opisal različne vrste bhakt in yogījev. Na splošno delimo transcendentaliste v dve skupini: na impersonaliste in personaliste. Bhakta je personalist in vso svojo energijo uporabi za služenje Vsevišnjemu Gospodu. Impersonalist pa ne služi neposredno Kṛṣṇi, temveč meditira o brezosebnem Brahmanu, o nepojavnem.
Iz tega poglavja izvemo, da je med metodami spoznavanja Absolutne Resnice najvišja bhakti-yoga, vdano služenje. Če bi se resnično radi družili z Vsevišnjim Gospodom, Mu moramo služiti z ljubeznijo in vdanostjo.
Z drugimi besedami, kdor časti Vsevišnjega Gospoda neposredno, z vdanim služenjem, se imenuje personalist, kdor meditira o brezosebnem Brahmanu, pa je impersonalist. Arjuna v tem verzu sprašuje, čigav položaj je boljši. Absolutno Resnico lahko spoznamo z različnimi metodami in v tem poglavju Kṛṣṇa pojasnjuje, da je najvišja med njimi bhakti-yoga ali vdano služenje Njemu. To je najbolj neposredna pot in najlažji način za druženje z Bogom.
V drugem poglavju Bhagavad-gīte je Vsevišnji Gospod pojasnil, da je živo bitje duhovna iskra, in ne materialno telo. Absolutna Resnica pa je duhovna celota. V sedmem poglavju je povedal, da so živa bitja sestavni delci vrhovne celote, zato je svetoval, naj vso svojo pozornost preusmerijo na to celoto. V osmem poglavju pa je bilo rečeno, da vsakdo, kdor med zapuščanjem telesa misli na Kṛṣṇo, takoj odide v duhovno nebo, v Kṛṣṇovo prebivališče. Na koncu šestega poglavja je Gospod jasno dejal, da je od vseh yogījev najpopolnejši tisti, ki v sebi zmeraj misli na Kṛṣṇo. Zaključek skoraj vsakega poglavja je torej, da bi morali biti navezani na Kṛṣṇovo osebno podobo, kajti to je najvišja stopnja duhovnega spoznanja.
Kljub temu pa Kṛṣṇova osebna podoba nekaterih ne privlači, temveč jih tako zelo odbija, da poskušajo celo s komentarji, ki jih pišejo k Bhagavad-gīti, odvrniti ljudi od Kṛṣṇe in preusmeriti vso njihovo vdanost na brezosebni brahmajyoti. Taki ljudje raje meditirajo o brezosebnem aspektu Absolutne Resnice, ki je zunaj dosega čutov in je nepojaven.
Transcendentalisti so torej dveh vrst. Arjuno zdaj zanima, katera od obeh metod spoznavanja Absolutne Resnice je lažja in kateri od transcendentalistov so popolnejši. S tem poskuša opredeliti lasten položaj, kajti njega samega privlači Kṛṣṇova osebna podoba, ne pa brezosebni Brahman. Vedeti želi, ali je njegov položaj zanesljiv. O brezosebnem aspektu Vsevišnjega Gospoda, pa naj bo v materialnem ali pa v duhovnem svetu, je težko meditirati. Brezosebnega aspekta Absolutne Resnice si pravzaprav ne moremo natančno predstavljati. Arjuna želi s svojim vprašanjem torej reči: „Kakšna je korist od takega zapravljanja časa?“ V enajstem poglavju je uvidel, da je najbolje, če ga privlači Kṛṣṇova osebna podoba, saj je lahko tako hkrati razumel vse druge Gospodove podobe, pa tudi njegova ljubezen do Kṛṣṇe ni bila omajana. Odgovor na to pomembno vprašanje, ki ga je Arjuna zastavil Kṛṣṇi, bo pojasnil razliko med osebnim in brezosebnim pojmovanjem Absolutne Resnice.