VERZ 13-14
adveṣṭā sarva-bhūtānāṁ
maitraḥ karuṇa eva ca
nirmamo nirahaṅkāraḥ
sama-duḥkha-sukhaḥ kṣamī
santuṣṭaḥ satataṁ yogī
yatātmā dṛḍha-niścayaḥ
mayy arpita-mano-buddhir
yo mad-bhaktaḥ sa me priyaḥ
adveṣṭā – ki ni sovražen; sarva-bhūtānām – do vseh živih bitij; maitraḥ – prijateljski; karuṇaḥ – ljubezniv; eva – vsekakor; ca – tudi; nirmamaḥ – ne da bi si kar koli lastil; nirahaṅkāraḥ – brez lažnega ega; sama – nevznemirjen; duḥkha – v nesreči; sukhaḥ – in sreči; kṣamī – prizanesljiv; santuṣṭaḥ – zadovoljen; satatam – zmeraj; yogī – kdor Mi vdano služi; yata-ātmā – samoobvladan; dṛḍha-niścayaḥ – z odločnostjo; mayi – Name; arpita – usmerjenih; manaḥ – uma; buddhiḥ – in inteligence; yaḥ – kdor; mat-bhaktaḥ – Moj bhakta; saḥ – on; me – Meni; priyaḥ – pri srcu.
Tisti, ki nikogar ne sovraži, temveč je ljubezniv in prijateljski do vseh živih bitij, ki si ne lasti ničesar in se je osvobodil lažnega ega, ki je enak v sreči in nesreči, ki je potrpežljiv, zmeraj zadovoljen in samoobvladan ter Mi z umom in inteligenco, osredotočenima Name, z odločnostjo vdano služi – tak bhakta Mi je zelo pri srcu.
V teh dveh verzih Gospod znova govori o čistem vdanem služenju in opisuje transcendentalne odlike čistega bhakte. Tak bhakta ni nikoli vznemirjen in ni nikomur sovražen. Ne sovraži niti svojega sovražnika, temveč si misli: „Ta človek deluje kot moj sovražnik zaradi mojih preteklih grehov. Zato je bolje, da potrpim in se mu ne poskušam zoperstaviti.“ V Śrīmad-Bhāgavatamu (10.14.8) je rečeno: tat te 'nukampāṁ susamīkṣamāṇo bhuñjāna evātma-kṛtaṁ vipākam. Kadar je bhakta v stiski ali pa naleti na težave, sprejme to kot Gospodovo milost. „Zaradi svojih preteklih grehov,“ razmišlja bhakta, „bi moral trpeti veliko bolj, kot pa trpim zdaj. Po milosti Vsevišnjega Gospoda torej nisem kaznovan tako zelo, kakor bi moral biti. Po milosti Vsevišnje Božanske Osebnosti sem dobil le majhen del zaslužene kazni.“ Bhakta je zato vselej miren, tih in potrpežljiv, tudi če ga doletijo številne težave. Ljubezniv je do vseh živih bitij, celo do svojih sovražnikov. Beseda nirmama izraža, da ne posveča velike pozornosti bolečinam in trpljenju materialnega telesa, saj dobro ve, da se razlikuje od njega. Ker se ne enači s telesom, je osvobojen lažnega ega in ohrani ravnovesje tako v sreči kot v nesreči. Potrpežljiv je in zadovoljen z vsem, kar dobi po milosti Vsevišnjega Gospoda. Ne prizadeva si za težko dosegljive stvari, zato je vselej radosten. Ker se dosledno drži navodil duhovnega učitelja, je popoln mistik, in ker je obvladal čute, je odločen. Z lažnimi argumenti ga ni mogoče zavesti, kajti nihče ne more omajati njegove odločenosti, da vdano služi Gospodu. Bhakta se popolnoma zaveda, da je Kṛṣṇa večni Gospod, zato ga ne more nihče zmesti. Vse te odlike mu omogočajo, da um in inteligenco v celoti usmeri na Vsevišnjega Gospoda. Takšno raven vdanega služenja nedvomno doseže le redko kdo, bhakta pa jo doseže, če se le drži načel vdanega služenja. Gospod nadalje pravi, da Mu je tak bhakta zelo pri srcu, saj Ga zadovolji s svojimi dejanji, pri opravljanju katerih je zmeraj popolnoma zavesten Kṛṣṇe.