VERZ 20
ye tu dharmāmṛtam idaṁ
yathoktaṁ paryupāsate
śraddadhānā mat-paramā
bhaktās te ’tīva me priyāḥ
ye – tisti, ki; tu – toda; dharma – religije; amṛtam – nektar; idam – ta; yathā – kakor; uktam – rečeno; paryupāsate – se popolnoma posvetijo; śraddadhānāḥ – tisti, ki imajo vero; mat-paramāḥ – za katere sem Jaz, Vsevišnji Gospod, vse; bhaktāḥ – bhakte; te – oni; atīva – zelo zelo; me – Meni; priyāḥ – pri srcu.
Tisti, ki gredo po tej večni poti vdanega služenja in se ji popolnoma posvetijo z veliko vero ter Me izberejo za svoj najvišji cilj, so Mi zelo zelo pri srcu.
V tem poglavju je Vsevišnji Gospod od drugega do zadnjega verza – začenši z besedami mayy āveśya mano ye mām (tisti, ki osredotočijo um Name) pa do ye tu dharmāmṛtam idam (ta religija večnega delovanja) – opisoval različne načine transcendentalnega služenja, s katerimi Ga je mogoče doseči. Te vrste vdanega služenja so Mu zelo pri srcu, zato Gospod sprejme vsakogar, ki se jim posveti. Arjuno je zanimalo, kdo je boljši: tisti, ki poskuša spoznati brezosebni Brahman, ali tisti, ki služi sami Vsevišnji Božanski Osebnosti. Po Gospodovem jasnem odgovoru ni več nobenega dvoma o tem, da je vdano služenje Božanski Osebnosti najboljša od vseh metod samospoznavanja. Z drugimi besedami, iz tega poglavja je razvidno, da človek po zaslugi druženja s svetimi ljudmi razvije privrženost čistemu vdanemu služenju in sprejme verodostojnega duhovnega učitelja. Upoštevajoč njegova navodila, začne poslušati in peti sveto ime ter se z vero, privrženostjo in vdanostjo držati načel vdanega služenja. Tako začne svoje transcendentalno služenje Gospodu. V tem poglavju Gospod sam priporoča to pot, zato je vdano služenje nedvomno edina absolutna metoda samospoznavanja, ki vodi do Vsevišnje Božanske Osebnosti. Brezosebno pojmovanje Vrhovne Absolutne Resnice, opisano v tem poglavju, lahko zadržimo le do tedaj, dokler se ne predamo čistemu bhakti, kar nam omogoči, da dosežemo samospoznanje. Dokler nimamo priložnosti za druženje s čistim bhakto, nam brezosebno pojmovanje Absolutne Resnice torej lahko koristi. Človek, ki poskuša spoznati brezosebni aspekt Absolutne Resnice, se odpoveduje sadovom svojega dela, meditira in si pridobiva znanje, da bi razumel duh in materijo. Te poti se mora držati, dokler ne sreča čistega bhakte. Tistemu, ki razvije željo po čistem vdanem služenju Kṛṣṇi, pa pri samospoznavanju na srečo ni treba napredovati korak za korakom. Vdano služenje, kot ga opisuje srednjih šest poglavij Bhagavad-gīte, je lažje in primernejše. Bhakti ni treba skrbeti za to, kako se bo preživljal, kajti Gospod mu iz Svoje milosti sam priskrbi vse, kar potrebuje.
Tako se končajo Bhaktivedantova pojasnila dvanajstega poglavja Śrīmad Bhagavad-gīte z naslovom "Vdano služenje".