VERZ 18-19
samaḥ śatrau ca mitre ca
tathā mānāpamānayoḥ
śītoṣṇa-sukha-duḥkheṣu
samaḥ saṅga-vivarjitaḥ
tulya-nindā-stutir maunī
santuṣṭo yena kenacit
aniketaḥ sthira-matir
bhaktimān me priyo naraḥ
samaḥ – enako naklonjen; śatrau – sovražniku; ca – tudi; mitre – prijatelju; ca – tudi; tathā – tako; māna – v časti; apamānayoḥ – in nečasti; śīta – v mrazu; uṣṇa – v vročini; sukha – v sreči; duḥkheṣu – in nesreči; samaḥ – uravnovešen; saṅga-vivarjitaḥ – brez vsakršne družbe; tulya – nespremenljiv; nindā – v sramoti; stutiḥ – in slavi; maunī – molčeč; santuṣṭaḥ – zadovoljen; yena kenacit – z vsem; aniketaḥ – ki nima stalnega doma; sthira – neomajne; matiḥ – odločnosti; bhakti-mān – ki vdano služi; me – Meni; priyaḥ – pri srcu; naraḥ – človek.
Tisti, ki je enak do prijateljev in sovražnikov, ki ohrani ravnovesje v časti in nečasti, vročini in mrazu, sreči in nesreči ter slavi in sramoti, ki ni nikoli v stiku z nečistimi ljudmi in nečistimi stvarmi, ki je vselej molčeč in zadovoljen z vsem, ki mu ni mar za bivališče, ki ima neomajno znanje in Mi vdano služi – tak človek Mi je zelo pri srcu.
Bhakta se zmeraj izogiba družbe slabih ljudi. Človeka včasih hvalijo, včasih pa obrekujejo; taka je narava človeške družbe. Toda na bhakto tako imenovana slava in sramota ter sreča in nesreča nimajo vpliva. Bhakta je zelo potrpežljiv. Ker ne govori o ničemer, kar ni povezano s Kṛṣṇo, pravimo, da je molčeč. Ko govorimo o molčečnosti, to ne pomeni, da ne bi smeli govoriti, temveč da ne bi smeli govoriti nesmislov. Govoriti bi morali samo o pomembnih stvareh in za bhakto je najpomembneje, da slavi Vsevišnjega Gospoda. Bhakta je srečen v vseh okoliščinah; včasih so mu na voljo zelo okusne jedi, včasih ne, v vsakem primeru pa je zadovoljen. Tudi za bivališče mu ni mar. Včasih živi pod drevesom, včasih v razkošni palači, navezan pa ni ne na eno ne na drugo. Ker sta njegova odločnost in znanje neomajna, pravimo, da je stanoviten. V opisu odlik bhakte je opazno ponavljanje, katerega namen pa je le poudariti, da si bhakta mora pridobiti vse te lastnosti. Kdor nima dobrih lastnosti, ne more biti čisti bhakta. Harāv abhaktasya kuto mahad-guṇāḥ: brezbožnež nima nobene dobre lastnosti. Kdor bi rad postal bhakta, si mora pridobiti opisane odlike. Bhakti si seveda ni treba posebej prizadevati zanje, saj jih z napredovanjem v zavesti Kṛṣṇe in z vdanim služenjem samodejno razvije.