VERZ 14

Vsevišnji Gospod, Nadduša, je podoben soncu, iz katerega se širi brezmejna svetloba. V Gospodovem vseprežemajočem aspektu so vsa individualna živa bitja, od prvega velikega učitelja, Brahme, pa do neznatnih mravelj. Obstaja nešteto glav, nog, rok in oči ter nešteto živih bitij. Vsa bivajo v Nadduši in počivajo na Njej. Nadduša je torej vsepričujoča. Individualna duša pa ne more trditi, da so njene roke, noge in oči vsepovsod. To ni mogoče. Razmišljanje tistega, ki meni, da se zaradi vpliva nevednosti ne zaveda, kako se njegove roke in noge razprostirajo vsepovsod, da pa se bo tega zavedel, ko si pridobi pravo znanje, je protislovno. Individualna duša torej ni vrhovno bitje, saj je pod vplivom materialne narave. Vsevišnji pa se razlikuje od individualne duše. Gospod lahko iztegne roko neskončno daleč, individualna duša pa tega ne more. „Če Mi kdo daruje cvet ali sadež ali malo vode,“ pravi Gospod v Bhagavad-gīti, „sprejmem njegov dar.“ Kako lahko Gospod, ki je tako daleč od nas, sprejema naše darove? Gospod je vsemogočen; čeprav je v Svojem prebivališču, daleč daleč stran od Zemlje, lahko iztegne roko in sprejme vsak naš dar. Taka je Njegova moč. Brahma-saṁhitā (5.37) pravi: goloka eva nivasaty akhilātma-bhūtaḥ – Gospod se nenehno zabava na Svojem transcendentalnem planetu, obenem pa je prisoten vsepovsod. Individualna duša ne more trditi, da je vsepričujoča. Ta verz torej govori o Vrhovni Duši, Božanski Osebnosti, ne pa o individualni duši.